Mokrota

S kolesom od Sarajeva do Prolom banje

Nekje sem prebral: «Kdor se ozira po vremenu, ne bo nikoli krenil na pot«. Irci reklamirajo svojo deželo z reklom; »Ignore the weather (Požvižgaj se na vreme)!«

Zvečer sem dal kolo in sebe na avtobus. Zjutraj naslednjega dne sem bil že v meglenem in čemernem Sarajevu. Povedano mi je bilo, da bo prihodnje dni po celem Balkanu deževno vreme, za ta letni čas bodo temperature zelo nizke.  Zavzdihnil sem, bo že nekako, sploh pa, vremenske napovedi so nezanesljive.

Continue reading Mokrota

Drugi tir po slovensko

Oče, posveti nas v veri
Oče, posveti nas v veri

Napisal sem po slovensko, to se pravi, da bo morebitna gradnja »drugega tira«potekala tako megleno in improvizirano, kot smo navajeni. V mislih imam gradno termoelaktrarne v Šoštanju, predor Markovec pri Kopru, avtocestni predor pri Šentvidu nad Ljubljano, pediatrična klinika, onkološki inštitut…Za vse naštete primere velja, da je bil končni obračun mnogo večji od predvidevanj. Medtem, ko se je gradil šentviški predor, na primer, so se projektanti »spomnili«, da bi bilo dobro narediti nek odcep kar v predoru. To je potegnilo za seboj nekontrolirane podražitve in vsemogoče peripetije tako, da nastane pomisel, če morda vse našteto ni bilo že v naprej predvideno in v bistvu zrežirano s strani projektantov, izvajalcev in investitorjev. Za slovenske avtoceste je bila v začetku predvidena ena in pol milijarde dolarjev. Postopne »revalorizacije« so pripeljale do zaključnih sedem milijard dolarjev, v evrih je števka nekoliko drugačna. Termoelektrarna Šoštanj blok 6 se je začela graditi še predenj smo se sploh zmenili, če novi blok potrebujemo ali ne. Mnogi so bili mnenja, da bi  kazalo preurediti obstoječe naprave.  Dolgo časa ni bilo jasno, kakšna naj bo moč novega bloka, kakšna bo cena električne energije vizavi izkopa znanega  velenjskega lignita. O vsem naštetem je bilo mogoče prebrati v občilih čisto diametralna stališča. Še sedaj, ko je gradnja že nekaj časa v teku, ne vemo, pri čem smo in kdo je imel prav. Ob tem so se predračuni višali od začetne miljarde evrov do aktualne miljarde in pol in nikjer ni rečeno, da je to že dokončna številka. Ob tej gradnji se zdi deset miljonov evrov gor ali dol komaj omembe vredna vsota. Mimogrede: z novim davkom na nepremičnine bo država pobrala približno 200 miljonov evrov, skorajda drobiž ob gradnji šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju.

Continue reading Drugi tir po slovensko

Kemija v gimnaziji

V roke mi je prišla knjiga Andrej Smrdu: KEMIJA / Snov in spremembe 3; Učbenik za kemijo v 3. letniku gimnazije. Na gimnazijsko kemijo v mojih časih imam lepe spomine. Kemija je bila prijazen, prijeten in zanimiv predmet, mislim, da se marsičesa še dandanes spominjam. Poleg teoretičnih osnov kemije smo se podučevali o kemiji vsakdanjega življenja, pridobivanju in rabi posameznih elementov in spojin, poudarjen je bil velikanski pomen kemije za vsako gospodarstvo. Nekoliko smo vstopili v svet kemijske tehnologije in industrije, posebej še tiste na Slovenskem. Obiskali smo kemično tovarno v Hrastniku in tovarno v Rušah. No, sem si mislil, me zanima, kaj se danes poučuje v naših gimnazijah pod tem naslovom.

Continue reading Kemija v gimnaziji

Zakaj študij arhitekture odsvetujem ali: Vse najlepše hiše so že narejene

 Prolog

Janez Suhadolc
Janez Suhadolc

Bolj ko prihajam v leta, bolj se zdim sam sebi nazadnjaški in konservativen. Tudi okolje v katerem se gibljem, tako se mi zdi, ima o meni podobo mnenje. Kot arhitekt sem do  moderne arhitekture zadržan. Saj ne gre, da bi z enakim vatlom vsevprek  vse metal v isti koš, pa vendar, moderna arhitektura se mi zdi dolgočasna, vse manj me zanima. Skeptičen sem do stila, ki proglaša dolgčas in puščobo za vrlino in celo lepoto.

Uvod

Pred štirimi leti sva s študentko Tjašo Majdič narisala pročelje treh okenskih osi  palače nove Narodne in univerzitetne knjižnice znane pod kratico NUK 2. Pokazal sem osnutek na katerem je bilo vse bistvo stavbe zapopadeno dekanu in znanemu arhitektu Petru Gabrijelčiču. Zavzdihnil je: »Suhi, če bi iz tega osnutka naredil morebitni natečaj za NUK (takrat se še ni vedelo, da bo razpisan ponoven razpis za to stavbo, na prvem razpisu je zmagal Marko Mušič), bi ga žirija prvih pet minut odnesla v najbolj temačen kot!« Potem se je zamisli:« Suhi, lepih hiš se ne projektira več, vse najlepše hiše so že narejene

Zamislil sem se, šel sem vase, kot se temu reče. Začel sem primerjati ljubljansko arhitekturno produkcijo do začetka Druge svetovne vojne s podobnimi stvaritvami, ki so nastale po končani Drugi svetovni vojni. Continue reading Zakaj študij arhitekture odsvetujem ali: Vse najlepše hiše so že narejene

Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

BalerinaMed popotnimi kolesarji je precej znana Obdonavska kolesarska pot. Velikokrat se navaja kar nemški izraz Donauradweg, čeprav teče Donava, kot je znano, poleg Nemčije in Avstrije tudi skozi Slovaško, Madžarsko, Hrvatsko, Srbijo, je mejna reka med Bolgarijo in Romunijo in se z razsežno delto izliva v Črno morje v Romuniji. Severni krak delte se nekoliko dotakne Moldove in meji na Ukrajino. Jaz sem v prejšnjih letih že prekolesaril to kolesarsko pot od Donaueschingena, kjer ta reka izvira, do Beograda. Letos poleti sem prevozil še zadnji del te kolesarske poti, ki obsega tele glavne postojanke: Beograd, Smederevo, Požarevac, Veliko Gradište, Donji Milanovac in Kladovo v Srbiji in potem Turnu Severin, Calafat, Corabia, Turnu Magurele, Zimnicea, Giurgiu, Oltenita, Calarasi in Constanta v Romuniji. V Constanti ob Črnem morju je bil konec in zaključek te dolge poti. Od Beograda do Constante je skoraj 1000 kilometrov. Na poti je bila seveda največja atrakcija znana rečna ožina Đerdap, po naše so to Železna vrata, po romunsko Portilla de fer. Na potovanju se mi ni zgodilo nič neprijetnega. S kolesom nisem padel, nihče me ni napadel, okradel ali kaj podobnega. Odmisliti je treba pogoste težave s predrtim kolesom, ki zmeraj spremljajo take podvige. In vendar, ja, in vendar se je na poti odvil tenkočuten in včasih skoraj neverjeten ljubezenski zaplet, katerega edini udeleženci so bili Kitajka, Francoz, Nemec in Slovenec – to se pravi moja malenkost, tudi kronist in zapisovalec dogodkov, kakor so se zgodili vzdolž kolesarske poti letos poleti, se pravi leta 2013, iz Beograda do Constante ob Črnem morju.

Continue reading Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

Silence is optional. Words are obligatory.