S kolesom od Dunaja do Budimpešte

O kolesarstvu na splošno

Večkrat je bilo že zapisano, da postaja življenje zmeraj bolj normativno. Kolesarjenje ni izjema.Vsa bolj napredna Evropa je že preprežena s posebnimi kolesarskimi stezami. Za vožnjo po omenjenih poteh so na voljo posebni načrti in navodila, kako se je kot kolesar ravnati po teh poteh, kakšni so vzponi in padci, kaj je na poti na voljo zanimivega za ogled, kje se da prespati, popraviti kolo, pojesti, popiti itn. Potovanja v skladu z navodili in načrti so po svoje čisto prijetna in varna, zmeraj se ve, kakšna je šir in dalj takega potovanja, čeprav, ja zmeraj se najde kakšen »čeprav«, so taka potovanja brez mikavnosti, ki jih prinaša naključnost in nepredvidljivost. Kolesarske steze so v bistvu kolesarski prometni koridorji, vožnja izven označenih poti postaja v bistvu nezaželjena. S tem se kolesarstvo na nek poseben način omejuje na svojevrsten geto kolesarskih poti. Tudi za kolesarstvo velja, da vsega na svetu ni mogoče imeti.

 Modre knjižice

Zadnjič mi je prijatelj prinesel ozko podolgovato modro knjižico zvezano s špiralo:«Tole te utegne zanimati, saj si kolesar, ali ne?« On jo je dobil od znanca, znanec pa od bogvekje. Na platnicah je pisalo: Donau – Radweg; Teil 3: Von Wien Nach Budapest; Radtourenbuch und Karte 1:75 000. Jaz si zmeraj vsako knjigo ogledam najprej od spredaj in zadaj, potem preberem uvod, nato kazalo, kolofon itn.  Včasih, ne zmeraj, kakšno knjigo v celoti preberem. V omenjeni knjižici sem našel na zadnjih platnicah »Auszug aus dem bikeline – Programm«, po naše bi se reklo: izbor drugih podobnih knjižic za še drugačna potovanja s kolesom. Izbor je ponujal kar 84 različnih popisov kolesarskih potovanj. Ne morem si predstavljati, kakšen bi bil kompleten spisek vseh kolesarskih knjižic. Prednjačijo opisi poti po Nemčiji in Avstriji. To je razumljivo, saj gre za nemškega založnika, pa še kolesarjenje je po obeh deželeh zmeraj bolj popularno. Je pa na seznamu, na primer, tudi opis potovanj po Toskani, Majorki in celo Moldaviji! Slovenije nisem našel na spisku, kar ni čudno, turistični Sloveniji so kolesarji in kolesarske poti bolj malo mar. Pri nas premišljujemo predvsem o avtomobilih in avtomobilističem prometu. Pri nas je človek v pravem pomenu besede le avtomolbilist, pešci in kolesarji so bitja druge in tretje kategorije. To so človeški neuspešneži, ki se ne morejo, ne znajo, si ne upajo, nimajo dovolj denarja, da bi se vozili z avtomobili. Zadnjič sem poslušal modrovanje nekega avtomobilista, rekel je, da bi on pešce in kolesarje prepovedal. Če bi to ne bilo izvedljivo, bi on predpisal omenjeni zvrsti človečnjakov poseben davek zaradi omejevanja hitrosti in prostora avtomobilistov. To, kar tako, mimogrede.

 Na postaji

Čez nekaj dni sem bil s kolesom na ljubljanski železniški postaji. Imel sem srečo, da nisem prišel med 10. in 11. uro. Takrat je posadka za okenci, kjer se prodajajo vozne karte, na malici. Rekel sem, da želim eno karto do Dunaja. Prijazno sem bil vprašan, če imam namen ostati več dni na Dunaju. Vprašanja nisem bil preveč vesel, kaj naj bi brigalo Slovenske železnice počemu in za koliko časa grem na Dunaj? Še preden sem kaj zinil, mi je bilo pojasnjeno, da je povratna vozovnica cenejša od take za v eno smer, le na Dunaju moram ostati vsaj tri dni. Kupil sem povratno vozovnico do Dunaja. Čez tri dni sem na budimpeštanski postaji Deli pu spet kupoval vozovnico do Ljubljane. Tudi tu so mi pojasnili, da je povratna vozovnica do Ljubljane cenejša od tiste za v eno samo smer, le v Ljubljani naj ostanem vsaj tri dni. Kupil sem povratno vozovnico od Budimpešte do Ljubljane. Vozovnici še hranim. Z njima se lahko zastonj peljem iz Ljubljane do Budimpešte in od Dunaja do Ljubljane. Mogoče bom kolesarsko pot ponovil v nsprotni smeri! Tako mi narekuje moj varčevalski čut, navsezadnje sem po rodu nekoliko Gorenjca iz Radovljice.

Korotan

Prenočil sem v slovenskem hotelskem in kulturnem centru  Korotan na Dunaju. Stavbo je izjemno lepo pred leti prenovil znani slovensko –srbsko – hrvaško – italijansko – avstrijsko – nemško –židovsko- globalni arhitekt Boris Podrecca. V parterju je lep razstavni prostor, kjer sem pred časom razstavljal mojo mizarsko in stolarsko produkcijo. Z uspešnim direktirjem ustanove Korotan msagistrom Antonom Levstekom sva zato že na »ti«. Najino ponovno srečanje sva nekoliko podčrtala z obiskom grške restavracije čez cesto, kjer sva pila recino, to je grško vino z okusom po smrekovi smoli.

 Pot

Naslednji dan sem bil že zarana na kolesu. V skladu s knjižico se pot začenja pri Uraniji, to je znamenita gledališka stavba narejena po načrtih slovenko – italijansko – avstrijskega arhitekta Maxa Fabianija okrog leta 1900, konča se pot na glavnem budimpeštanskem kolodvoru Keleti pu. Velikost in lepota te stavbe je prav osupljiva. Ja, železnica je videla že lepše čase, kot jih sedaj. V skladu s knjižico, se pot začenmja in končuje ob slavnih arhitekturnih stvaritvah. Alfa in omega poti je Arhitektura z veliko začetnico, to mi je bilo všeč, saj sem po temeljni izobrazbi arhitekt. Vmes je 339,5 kilometrov poti. Prevozil sem jo v treh dneh. Zaradi različnih ekskurzij raz poti se je moj števec na kolesu ustavil pri 378,2 kilometrih.

Pot je speljana ob Donavi, saj se tako imenuje. Večinoma gre po nasipih, ki branijo pred poplavami. Včasih je do donavske vodne gladine le nekaj metrov. Bližina veletoka je vznemirljiva, na takih odsekih je pot res dobesedno obdonavska. Ponekod je speljana po ne preveč prometnih cestah. Večina poti je asfaltirana, tu in tam je še nekaj belih poti.

 Kaj sem videl?

Najbolj zagreti kolesarji bi npot od Dunaja do Budimpešte opravili v enem dnevu. Taki ne bi ničesar videli, niti slišali ali čutili. Za take kolesarje je vseeno, če v krogih vozijo po bližnjih cestah domačega mesta, ali pa če se s kolesom vrtijo okrog Šmarne gore.. Ne morem si predstavljati, koliko časa bi trajala vožnja, če bi si hotel vse ogledati. Beseda vse je zmuzljiv pojem v vsakdanjem in tudi turističnem smislu. Nekateri se za vse na svetu ne bi spravili na kolo od Dunaja do Budimpešte. Potem so taki, ki bi dali, na primer, vse, da bi se jih usmilila kakšna devojka, kasneje morajo pogosto dati vse, da bi se je znebili itn. Nekateri zmeraj vse vedo. Nekaterim je vseeno, če kaj vedo ali ne. Duševno stanje otrplosti lepo opiše beseda vseenost. Itn.

Jaz zanesljivo nisem na poti vsega videl, čeprav sem vseskozi gledal pred sebe, na levo in tudi na desno. Včasih sem se ustavil in sem si kakšno stvar še natančneje ogledal.

Nežna skrb

Jaz se sam sedbi ne zdim kaj posebnega. Domišljam si, da veljam kot tak tudi za mojo okolico. Enkrat , bilo je na Slovaškem, sem skrenil s poti v obdonavsko goščo; po tenki stezici sem prikolesaril do nekega romantičnega donavskega rokava, kjer je bila na bregu postavljena senčica z mizo in klopmi. No, sem si mislil, to je lep kraj za počitek in morebitne plemenite meditacije o smislu in nesmislu takega in drugačnega početja po dolgem in počez. Čez nekaj minut me je prekinil obisk. Bila sta sva slovaška policaja. Dokumenti, nekaj spraševanja…sem rekel, če je kaj narobe, če sem na prepovadanem kraju, itn. Sta rekla:«Ne, ne«, ondva bi se hotela prepričati, če je res vse v redu. Spet ta čudni vse. Potem smo rekli še nekaj o vremenu, pa o slovaškem jeziku, ki je zelo podoben moji materinščini. Poslovila sva se, naj kar ostanem še v hladni senčici, sta še rekla. Pogovori s policijo, gledano na splošno, niso prijetni, nekoliko se mi je vendarle dobro zdelo, da je moja osebnost vredna nadzora in pozornosti, doma nimam tega občutka. Mogoče so motim.

Joško

Spoznala sva se v vaški pivnici. Mislim, da je bilo to v Kližski Nermi ali pa v Malih Kosihyh na Slovaškem, ne vem natančno. Namesto, da bi se poslovila, potem ko sva obdelala nekaj svetovnih problemov, je Joško predlagal, da bi se šla še kopat. On je potem vozil pred mano na svoji Babetki, to je nejgov prastari moped slovaške izdelave. Z nasipa sva zavila do ribnika. »To je moje privatno kopališče, razen mene se tukaj nihče ne kopa, ne vem zakaj, ampak tako je to v naši vasi«, je rekel Joško. Pridružil sem se mu. Čofotala sva sem in tja po ribniku. Potem sva se sušila na bregu. Od strani sem si ogledoval Joška. Kaj vse je bilo napisano na njegovi koži! Joško ima 91 let. Če bi se srečala še pred nekaj leti, bi me bil povabil na ribolov. Najboljši je šaran, potem še: ščuka, zubec in sumec , tako je zatrjeval. Za slovo mi je na vso silo poklonil konzervo ribjih filetov. Bila je španskega porekla.

 

Visegrad

Kraji na Madžarskem imajo za naš okus nenavadna imena recimo: Nagymaras, Nyergesujfalu, Altarobanyafelef, Hodmezovasarhely, Boldogosszonypuszta, Koppanymonostor, Vamosszabadi itn. Nekatera niso tako dolga, pa tudi taka imena se nekam čudno slišijo, recimo: Gyor, Acs, Tata, Kocs, Vac, Nap itn. In ko tako kolesarim ob Donavi proti Budimpešti, se enkrat popoldne znajdem v naselju Visegrad. Madžari berejo »s« kot »š« to se pravi pripeljal sem se do Višegrada. V množici samih madžarskih imen naselij se to sliši čisto slovansko. Višegrad imamo še v Bosni pa na Češkem in še kje. Višegrad, to pomeni Visoko mesto, Glavno mesto, Nadmesto ali nekaj podobnega. Očitno je bil kraj pomemben že takrat ko so Panonsko nižino naseljevali Slovani, to se pravi še pred prihodom Madžarov v 9. stoletju. Vendar o slovanski tradiciji tega kraja ni podatkov, Ne ve se, kakšna je bila stavbna podoba tkaratnega Višegrada, kdo se je v Višegradu zadževal, kakšna je bila formalna vloga tega kraja v takratni ureditvi naših slovanskih prednikov. Nekaj slovansko pomembnega je že moralo biti, da se je ime obdržalo dolga stoletja v madžarskem jezikovnem okolju do današnjih dni. Še več, v Višegradu se je v zgodnjem srednjem veku, to se pravi v desetem in enajstem stoletju, formirala velikanska kraljeva rezidenca kot središče fevdalne madžarske države. Mogoče so Madžari ohranili staro slovansko ime kraja zato, da bi poudarili kontinuiteto oblasti na tem področju? Nekaj stoletij je bil Višegrad glavno mesto Madžarske. Tukaj so kraljevali znameniti madžarski kralji Bela IV. , kralj Albert, kraljica Marija, Matija Korvin ali po naše kralj Matjaž,  tu so hranili dolgo časa znamenito krono sv Štefana itn. V l6. stoletju prevzame polagoma vodilno vlogo na Madžarskem Budimpešta. Ostanki mogočne utrjene rezidence so iz različnih stilnih obdobij, prevladuje gotika, nazadnje se je zidalo v Višegradu v renesančnem stilu. Za to delo so bili angažirani italijanski arhitekti. Zakaj tako sorazmerno dolg opis Višegrada? Nekaj mi hodi na misel, kar se nam Slovanom ne piše najbolje. Višegrad je bil gotovo središče nekakšne slovanske ureditve pred prihodom Madžarov. Kaj posebnega to ni moglo biti, saj o tem ni nobene materialne zapuščine, nekaj malega je v zapisih tujih kronistov. Vsekakor se slovansko prebivalstvo ni  moglo pomembneje zoperstavljati navalu mongolskih Madžarov. Madžari presenetljivo hitro sprejmejo krščanstvo in že po nekaj desetletjih formirajo srednjeveško fevdalno državo z vsemi institucijami, ki pritičejo taki ureditvi: posvetna in cerkvena uprava, vojska, šolstvo, sodstvo, davčni sistem itn. Od takrat ima Madžarska državno kontinuiteto v bistvu do današnjih dni. Tudi v okviru Habsburžanov so imeli Madžari zmeraj poseben status. V devetnajstem stoletju si pridobijo formalno delitev oblasti v avstroogerskem cesarstvu. Državotvornost panonskim Slovanom, kot kaže, ni bila pisana na kožo. Od naselitve v šestem stoletju do devetega stoletja, na voljo so imeli torej tristo let,  niso uspeli formirati na Panonski nižini razvidne državne tvorbe. Ugibanje o vzrokih gotovo presega meje tega zapisa. Če kdaj poslušam kakšne razprave v našem slavnem  parlamentu imam pogosto vtis, da sicer državo imamo, državotvorni pa še nismo preveč.

 Grenki sadeži globalizacije

Na Madžarsko sem prikolesaril v mestu Komaron. Potem si sledijo naselja Szony, Almasfuzito, Almaneszmely, Sutto, Labatlan …To so nadvse puščobna naselja polna razočaranih in apatičnih ljudi. Večina jih je brezposelnih, tavajo po pivnicah in brezvoljno praznijo vrček za vrčkom, za pivo še imajo za kaj drugega pa najbrž ne. Po vseh teh naseljih še stojijo mogočne tovarne cementa, glinice, aluminija, betonskih izdelkov in ne vem česa še vse. Prav vse so zaprte in zapuščene. V okviru globalnih svetovnih produkcijskih odnosov niso več rentabilne. Učeni novodobni gospodastveniki pravijo, da niso pravočasno zaznali novih globalnih ekonomskih odnosov in niso se pravočasno  prestrukturirali. Za svojo bedo naj bi bili sami krivi. Nekaj takega modrovanja poznam tudi iz domačih logov.     

Szentendre

Po naše bi se temu kraju ob Donavi severno od Budimpešte reklo Sveti Andrej. Ta kraj so po baročni in rokokojski maniri pozidali v 17. in 18 stoletju predvsem Srbi in deloma Hrvati iz Dalmacije. V kraje na Madžarskem so se naseljevali v begu in umikanju pred Turki. Menda je bilo še pred kratkim mogoče slišati v Svetem Andreju slovansko govorico. Sveti Andrej ali Szentendre je prelepo baročno mestece. Mislim, da cela Madžarska ne premore kaj približno  podobnega. Szentendre je eden izmed centrov madžarske turistične industrije z vsem, kar pritiče takemu poimenovanju. Tisto pozno popoldne, ko sem prikolesaril v Szentendre sem komaj dobil en stol in eno pivo, taka turistična gneča je bila. Mislim, da je tudi za vsakovrstno nočno življenje poskrbljeno, no, mi kolesarji smo od nočnega življenja precej odmaknjeni, askeza je eno od temeljnih določil kolesarskih potovanj. Zadeva ni brez protislovja: cela Srbija ne premore tako lepega in ubranega mesta kot je Szentendre. Od kod Srbom na Madžarskem tako genialna stavbena ustvarjalnost? Zakaj kaj podobnega niso sprakticirali še doma? Potem ko so nagnali Turke bi imeli lahko dovolj sredstev in časa za kakšen res lep arhitekturni podvig. 

Keleti – palyaudvar in Deli – palyaudvar

Ponavadi se napiše samo Keleti pu in Deli pu, gre pa za Glavni in Južni kolodvor. Tisti »dvar« na koncu pride najbrž od našega » dvora« , no, to ni važno. Jaz sem imel v glavi, da gre vlak v Ljubljano iz Keleti puja. Neka čudna slutnja me je vseeno že zarana prignala na to postajo, to ni bilo težko, saj sem prenočeval v bližnjem Doroteumu. To je prenočišče, ki razen izbranega imena in nizkih cen ne premore prav nič lepega. Čistoča je bila bolj tako – tako, pa kajjastvem, mene na kolesarjenju take reči ne motijo. Na Keleti puju rečem, da bi rad v Ljubljano. Železničarji so me debelo gledali, vlak v Ljubljano gre z Deli puja ob 7,25 itn. Taksi me je s kolesom vred hitro prestavil na Deli pu železniško postajo. Čeprav sem bil pravočasen, no ja, nekoliko zadihan,  me vseeno niso vzeli na vlak. »Ni prirejen za kolesa«, so rekli. Počakam naj na naslednjega, ki gre šele popoldne. »Tudi prav« sem si mislil, »bo še nekaj časa za ogled Budimpešte.« Ne vem koliko časa bi moral biti v mogočni milijonski Budimpešti, da bi si vse ogledal. En teden, štirinajst dni, en mesec, eno leto, celo življenje, kdo bi to vedel. O tem sem že nekaj napisal. Ogledal sem si grad, rezidenco in trdnjavo Budim na vzpetini nad Donavo, večkrat je bila v zgodovini hudo okleščena, nazadnje so bili na delu sovjetski osvoboditelji leta 1945. Zunanjščino so potem naredili nazaj, razkošna kraljevska notranjščina menda ni bila po volji takratni ljudski oblasti in so jo naredili  po moderno. Večina prostorov je namenjena muzeju in občasnim razstavam.Tokratna priložnostna razstava je bila posvečena oblačilom od 17. stoletja naprej iz pariških in budimpeštanskih zbirk. Nekatera oblačila so bila res prelepa, sploh pa, kaj vse so že ženske in moški vlekli nase! Našim modnim kreatorkam in kreatorjem razstavo priporočam v ogled, bodo videli, kako malo je novega pod soncem.

Doma

Nekaj čez deseto uro zvečer sem bil že v rodni Ljubljani. Na stopnicah domovanja me je srečal mlajši sin: »O, fotr, ali si že doma, smo mislili, da boš dalj časa zdoma!« je rekel in ga že ni bilo več nikjer. Najbrž je šel na kakšen žur.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *