Vozi me vlak v daljave

Pred dnevi sem kupil na bolšjem sejmu »Mali žepni vozni red« iz leta 1938. Kupil sem železniški vozni red po takratnih slovenskih progah. Leta 1938, pred  skoraj tričetrt stoletja,  je odpeljal vlak iz Ljubljane proti Zidanemu mostu ob 4.40. V Zidani most je pripeljal ob 5.45. Za pot je potreboval eno uro in 5 minut. Imam tudi letošnji vozni red Slovenskih železnic. Vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 4.50 pripelje v Zidani most ob 5.54. Za pot potrebuje eno uro in štiri minute. Aktualen  vlak je za eno minuto hitrejši od tistega pred več kot 70 leti !!!  Leta 1938 je odpeljal vlak v Novo mesto ob 5.22 in je prispel na cilj ob 7.40. Za pot je potreboval dve uri in 18 minut. Letos krene na pot proti Novemu mestu vlak ob 4,35 in pripelje na cilj ob 6.53. Vozi dve uri in 18 minut, natančno toliko kot je vozil vlak na tej progi pred 71 leti!

Za časa Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije je bilo za Slovence najbližje morje pri Sušaku. Reka, cela Istra, Koper , Izola in Piran so bili takrat, kot je znano,  pod Italijo. Nekateri redki izbranci so se že takrat podali na Sušak z avtomobili. Pot je vodila preko Novega Mesta, Karlovca in Delnic. Takrat je tak podvig trajal deset ur, če ni prišlo do kakšne resnejše okvare vozila. Da so  na prašnih cestah kar naprej menjavali in krpali predrte gume, se razume samo po sebi.

Dandanašnji se peljemo na morje v Koper, Portorož, Piran itn. Po avtocesti traja taka vožnja z avtomobilom približno eno uro. Nekateri cestni dirkači pridejo še mnogo prej. Do Novega mesta zadošča  pol ure.

Avtomobilist pride na morje ali v Novo Mesto pet do desetkrat prej kot tisti pred začetkom druge svetovne vojne.  To je razumljivo: osebna vozila so zmogljivejša in hitrejša, do morja in v Novo Mesto drvijo po avtocestah. Hitrost vlakov je v omenjenem obdobju je ostala nespremenjena!

Tisti, ki imajo na skrbi promet in prometne naprave v Sloveniji, bi se morali nad temi primerjavami zamisliti. Kakšen bolj občutljiv minister za promet bi se lahko nad politiko svojih predhodnikov razjokal.

Mnogi  moji rojaki bi si rajši zabili žebelj v koleno, kot da bi se peljali z vlakom v Zagreb, Beljak, Celje ali Koper. Avtomobil je zanje statusno določilo, neke vrste osebna izkaznica v dobesednem pomenu. No, večkrat imam vtis, ne rečem, da zmeraj, da je praznina v glavi sorazmerna  z velikostjo in močjo vozila. Potovanje z vlakom se jim zdi statusno neprimerno celo sramotno. Ne predstavljajo si, kako bi bilo, če bi se,denimo,  v Maribor pripeljali z vlakom. Poslovni partnerji, prijatelji, znanci in morebitni sorodniki bi ga morda začudeno gledali:« Ali tale nima mercedesa ali velikega črnega terenca s temnimi šipami, ali vsaj poštenega avtomobila , ali v življenju ni uspešen, mogoče pa z njim ni vse v redu«?  Velika večina mojih rojakov se vozi sem in tja , če je treba ali ne, z osebnimi avtomobili. Avtomobili odpeljejo izpred domače hiše in so zmeraj pripravljeni za vožnjo. Takega udobja  vlaki ne bodo nikoli nudili.

Zaradi vsega naštetega se z  vlakom vozijo le še dijaki, ostareli, siromaki, invalidi, sezonski delavci in čudaki. Imam se za čudaka. Sorazmerno dolgotrajna potovanja z vlakom ne motijo.  Imam veliko časa. Ker imam veliko časa včasih celo kaj naredim. Poznam veliko ljudi, ki bi želeli kaj koristnega postoriti v življenju, pa sirote ne utegnejo. Pravijo, da za kaj takega  nimajo nikoli časa. To, kar tako, mimogrede.

Naj bo tako ali drugače, železnica in vlaki so v primeri s cestnim prometom v debelem zaostanku. Potnikov je malo in jih je zmeraj manj. Vlaki vozijo pogosto po tirih sem in tja boleče prazni. Spominjam se, kako sem se peljal z modernim pendolinom  iz Benetk v Ljubljano in bi lahko preštel vse potnike na prste obeh rok.  Takole po občutku imam vtis, da so leta 1938 prepeljali vlaki po slovenskih progah desetkrat več potnikov kot jih sedaj.

Kar velja za potniški promet po železnici velja tudi za tovorni. Velikanska večina tovora se vali po cestah. Tako je hitrejše, cenejše,  enostavnejše in predvsem:  tovor se pripelje od vrat do vrat, kot se izražajo strokovnjaki za promet. Včasih imam vtis, da se po železnici prepeljava le še razsuti tovor, sem in tja še kakšen kontejner in cisterna. Časi nabiralnih vlakov, »ekspresnih« pošiljk po železnici in »mitgepeka« so že davno minili.

Večkrat slišim, češ, železnica je zaostala, država jih vizavi cestne »infrastrukture« investicijsko zanemarja itn. To je res. O tem pišem v začetku tega spisa.  In vendar, če bi kakšna čarobna sila čez noč spremenila opešane slovenske železnice v najbolj moderen železniški sistem na svetu, se odnos mojih rojakov do železnice ne bi bistveno spremenil. Tudi če bi železnice zastonj prepeljavale potnike, jih ne bi bilo na vlakih bistveno več. Tudi če bi zastonj tovorili, bi ne imeli ne vem koliko več takega posla. Velika večina mojih rojakov v mislih, besedah in dejanjih potuje z avtomobili, včasih še z letali. Vlakov zanje ni. Za veliko večino mojih rojakov bi bilo čisto vseeno, če bi Slovenske železnice ukinili. Dni, tedne, mesece in leta sploh ne bi opazili, da vlakov ni več.

In ko takole berem zadnje dni , kako naj bi novi direktor Slovenskih železnic  speljal podjetje iz dolgov in začel poslovati na železnici z dobičkom , se moram kislo nasmehniti.  Mogoče ima  novi direktor »gigantov rok stotero« in še kakšno drugo nadnaravno moč, kljub temu ne bo železnice potegnil na zeleno vejo. On ne, njegov naslednik ne, in naslednik naslednika tudi ne… razen,čebi…

Ja, razen če bi slovenska vlada: leva, desna,  srednja  ali vse skupaj sprejele zelo radikalne predpise in zakone. Bencin in druga goriva bi se podražila za petkrat ali še več. Nakup osebnih avtomobilov bi bil obremenjen z velikimi davščinami. Denar za vsakoletno registracijo bi se drastično povečal.  Za velika in potratna vozila pa še mnogo bolj.  Recimo, da bi bilo treba za črnega terenca z zatemnjenimi šipami plačati ob registraciji  10 ali celo več tisoč evrov. Tovornjakarji  bi morali za uporabo slovenskih cest plačevati realno cestnino. Nekje sem prebral ,da velik tovornjak naredi škode na cestah za 50 000 osebnih avtomobilov! Letalski prevozi bi bili poleg dragega goriva še posebej obdavčeni na preletene kilometre tako, da bi turistični letalski promet v bistvu zastal. Ob takih ukrepih bi se železnice spet razcvetele, postale bi tako pomembne in neobhodne, kot so bile leta 1938! Ukrepi, ki jih naštevam so res radikalni, malo verjetno je, da bi se jih kakšna naša vlada upala sprejeti, kaj šele prakticirati. Široke ljudske množice bi se ji uprle, revolti vseh vrst bi bili neizbežni. Naj bo tako ali drugače, vse, kar sem naštel, bi bilo v skladu s pretečimi podnebnimi spremembami, prostorskimi zadregami, energijskimi primanjkljaji, tanjšanjem ozonske plasti … Vse skupaj bi lahko pokril z izrazom ekološke pretnje.

Mnogi, ki gledajo v prihodnost, so zelo črnogledi. Zaradi civilizacijskih aktivnosti se utegnejo  pogoji za življenje na zemlji  sorazmerno hitro spreminjati v grozečo kataklizmo. Takrat bo vlada moje države panično uvedla vsemogoče drastične ukrepe, nihče se jim ne bo upal nasprotovati. Tudi tiste, ki sem jih že omenil. Življenje se bo postavilo na glavo.  Sprašujem se le, če ne bo takrat ekološki vlak že odpiskal.

Janez Suhadolc, april 2009

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *