SVETOVNI DOGODEK NA KONGRESNEM TRGU

Na vrhu garaž , ki so bile izvotljene pod Kongresnim trgom, bo 3. julija orjaška glasbena prireditev. Za slavnostni začetek Ljubljanskega poletnega festivala bo na sporedu znamenita Mahlerjeva Simfonija tisočev.  In res, nastopilo bo kar 1100 glasbenikov, zboristov in solistov.  Za več kot tisoč nastopajočih bo postavljena posebna tribuna. Za obiskovalce bo na voljo  4000 stolov, 11000 naj bi bilo stojišč med drevesi v parku. Na spektakularnem koncertu naj bi bilo 15 000 poslušalcev in gledalcev. Glasbeni poznavalci imajo najrajši koncerte v dvoranah, kjer pride do veljave dvoranska zvočna odmevnost od sten prostora. Koncertov na prostem ne cenijo  preveč  zato, ker se na prostem zvok izgublja brez povratnih odmevov na vse strani. Zvok naj bi bil zadušen. Kako naj bi solisti in ostali izvajalci obvladali celoten Kongresni trg  mi ni jasno, najbrž bo potrebno ozvočenje. To pri izvajanju klasične glasbe ni zaželjeno.  Simfonija tisočev  je verjetno najzahtevnejše klasično simfonično delo. Mahlerjeva ustvarjalnost in seveda tudi Simfonija tisočev je že dolgo uveljavljena  in visoko cenjena. Je preizkusni kamen zmogljivosti posameznega kulturnega okolja. Nič ni narobe , če se zahtevnega dela lotevamo tudi na Slovenskem. Pa vendar, v  okoliščinah na Kongresnem trgu bo šlo bolj za spektakel, kot za prisluškovanje pretanjeni  simfonični glasbi. No, ja, ljubitelji spektaklov bodo prišli na svoj račun, jaz se bom tem u »svetovnemu glasbenemu dogodku« izognil.

Sem Slovenec, temu se ne morem izogniti. Kot Slovenec hočeš nočeš participiram vsemu, kar se v Sloveniji dogaja, se je dogajalo in se bo dogajalo v pametnem in neumnem. Berem, čitam, da  bo simfonija tisočev zaigrana na Kongresnem trgu predvsem zato, ker je bil Gustav Mahler  (1860-1911)pred stotridesetimi  leti nekaj časa šef dirigent Philharmonische Gesellschafta v Ljubljani (in Laibach) . Skratka ne zaradi vrhunske glasbe ampak zaradi Mahlerjevega bivanja v Ljubljani. In to je to, zaradi česar pišem tole pisanje.

Pred leti je bil objavljen v Delu daljši tekst o Mahlerjevem bivanju in delovanju v Ljubljani. Pišem po spominu. Mahler je prišel v Ljubljano za dirigenta po sili razmer, ker mu takrat ni bilo na voljo kaj uglednejšega. Odhod v Ljubljano je doživljal kot zoprnijo. V pismih na Dunaj se pritožuje in tarna nad ljubljanskim okoljem v vsemogočih ozirih. Mesto doživlja kot zakotno provinco, dobesedno nobena stvar mu ni po godu. Ves čas si prizadeva, da bi mesto čim prej zapustil. In res, še preden je bila menda glasbena sezona zaključena, se je preselil v Hamburg. Takratna filharmonija v Ljubljani je bila nemška kulturna ustanova z vsem, kar spada k temu pojmu. Mahler se je v Ljubljani počutil in deloval kot Nemec ali natančneje kot nemški Avstrijec. Gibal se je izključno med nemško govorečimi Ljubljančani. Posebej je drugoval z odvetniško družino Grossman. Mislim, da je v njihovi hiši tudi prebival. Kakšna slovenska glasbena ustvarjalnost ga ni čisto nič zanimala. Ni nobenega pričevanja o morebitnih Mahlerjevih stikih s slovensko glasbo in glasbenikih  tistega časa.  O kakšnem osebnem vplivu Mahlerja v tistem času, ko je bil v Ljubljani, na slovensko kulturo ni mogoče govoriti. Kot že rečeno, Mahlerjevo bivanje v Ljubljani je bilo del nemškega kulturnega dogajanja v Ljubljani.  Bivanje v Ljubljani je bila zanj nepomembna in celo zoprna  epizoda. Za slovensko glasbeno kulturo še toliko bolj. Hrup, ki ga zganjamo zaradi Mahlerjevega kratkotrajnega bivanja v Ljubljani se mi zdi nepotreben. Pa kaj potem, prava reč, če je bil Mahler eno koncertno sezono v Ljubljani?  Kdo vse je že dirigiral po vsemogočih večjih evropskih mestih in tem mestom ne pride niti na misel, da bi proslavljali ne vem kakšne stoletnice in druge obletnice  njihovega dirigiranja. Kam bi prišli, na primer, na Dunaju, če bi imeli ljubljanska merila za čaščenja in praznovanja svojih prejšnjih in kasnejših dirigentov? Svetovna glasbena prireditev na Kongresnem trgu je v svojem bistvu navadna, nepotrebna prispodoba ljubljanske provincialnosti. V bistvu gre za neresno početje. Mahler je že vedel zakaj se mu je tako mudilo iz Ljubljane.  Koncert na Kongresnem trgu ne bo poceni. Za te novce bi lahko, na primer, posadili na tisoče dreves. Kakšna cesta bi tako lahko pridobila lipov drevored. To bi bilo veliko kulturno dejanje. Drevesa bi lahko rastla in zelenela več kot sto let, ne samo tistih 80 minut, kot bo trajal koncert tisočev  na Kongresnem trgu.

Nekaj podobnega kot se gremo z Mahlerjem, se gremo na Slovenskem z Almo Karlin (1889 -1960). Bila je Celjanka  slovenskega rodu, vendar se je imela za Nemko. Na svoj pisalni stroj Erico je tipkala samo po nemško.  Njeni potopisi so se tiskali in so izhajali na Nemškem. Na svojem potovanju se je, na primer, za nekaj časa zaposlila na nemški ambasadi nekje v Južni Ameriki. Med potovanjem po tej celini se je v Evropi končala Prva svetovna vojna in je postala hočeš nočeš državljanka nove kraljevine SHS.  Zato so se je  na ambasadi nekoliko branili, a so je le zaposlili potem, ko je zatrjevala, da je z dušo in srcem Nemka.  V enem od svojih potopisov  po daljnih krajih sreča Hrvata, ki mu pomaga s prevodom neke listine. Ob tem s prezirom omenja svoje poznavanje  južnoslovanskih jezikov.  Ko se vrača po osmih letih potovanj v rodno Celje, se zelo nespoštljivo izraža o novi državi. Vesela je, ker zna sprevodnik na vlaku v Celje še nemško in se je  z njim lahko pogovarja po nemško.  Alma Karlin se je imela za Nemko, njen pisateljski opus pripada nemški kulturi. Tako se je odločila in v principu ni s tem nič narobe, taka je bila njena volja, vsakdo ima lahko svojo voljo. Nepotrebno se mi zdi, da jo skušamo zadnja leta na vso silo posaditi na slovenski literarni Parnas. Njeno pisanje naj bi bilo del slovenske literarne ustvarjalnosti. Alma Karlin je bila eventualno pisateljica na Slovenskem. Nikoli ni bila slovenska pisateljica.  Nič ni narobe, če se njeni potopisi prevajajo v naš jezik, saj gre vendarle za pisateljsko kurioziteto. Sploh pa, njeno pisanje ni slabo. Vseeno pripominjam: če bi ji spomenik v Celju postavili (celjski?) Nemci, bi se mi zdelo to smiselno, čisto nič nebi imel proti. Ne vem zakaj bi ji morali postavljati spomenik Slovenci.

Irski pisatelj James Joyce (1882 – 1941) je po pomoti preživel na ljubljanski železniški postaji nekaj ur. Natančneje: s svojo ženo  je noč prespal na klopi v bližnjem parku. Pojma nimam, zakaj naj bi bil ta dogodek tako veličasten, da je dobil Joyce na ljubljanski železniški postaji počastitev  v obliki zlate kanalske mreže z nekoliko nedoločljivimi raki, polži, školjkami ali nekaj podobnega na vrhu te mreže. Spet se sprašujem: kam bi prišli, če bi v velikih evropskih mestih zlatili kanalske mreže vsakemu pomembnežu, ki je nalašč ali pomotoma (!) zašel vanje? Zlata kanalska mreža na ljubljanski železniški postaji  naj bi dokazovala urbi  et orbi  zgodovinsko vpletenost našega stolnega mesta v evropske kulturne tokove. V resnici razodeva primitivno miselnost  mojega rodnega mesta.

Ob svojem času si je ogledal Postojnsko jamo danski pravljičar Hans Christian Andersen (1805 – 1875). Že takrat slavni pisatelj z obiskom ni bil preveč zadovoljen. Vsaj dvakrat je takratno Kranjsko obiskal  angleški naravoslovec in izumitelj Humphrey Davy (1778 – 1829). Bomo  njima tudi postavljali spomenike? Dante naj bi pisal Božansko komedijo v votlinah blizu Tolmina, Leonardo da Vinci naj bi projektiral vodno pot med Sočo in Savo; so to prilike za kakšne  spomenike?

Giovanni Battista Piranesi (1720 – 1787) ni bil rojen v Piranu tako kot tisti, ki se pišejo Kranjc, Kranjec, Krajnc, Kranjčar…niso iz Kranja.  Smrekarji niso prišli iz Smrečja. Jaz se pišem Suhadolc in nisem rojen v Suhem Dolu, itn. Piranesi je bil rojen v kamnoseški družini v okolici Benetk. Svoje fantastične arhitekturne vizije je risal v Rimu. S Slovenci, slovensko kulturo in arhitekturo ni imel nikakršne zveze. Ampak pozor, slovenska arhitekturna revija se imenuje Piranesi!  Ne imenuje se Plečnik, Fabiani ali Vurnik ali pa recimo Eda po Edvardu Ravnikarju, ki so bili, kot je dobro znano, prominentni slovenski arhitekti, ampak Piranesi, da bi bilo ja dovolj nobl in svetovljansko.  Ni nobl in ni čisto nič svetovljansko, naslov razkazuje  nepotrebno zakotno  miselnost, celo zafrustriranost  arhitekturne stroke na Slovenskem.

Po Drugi svetovni vojni smo so do takrat večinski Italijani zapustili Piran. V novi DR (demokratični republiki) Jugoslaviji se niso dobro počutili. Nova oblast jih je k temu diskretno pa tudi precej manj diskretno celo silila k temu. Piran je postal mesto z večinskim slovenskim ali bolje južnoslovanskim prebivalstvom. Politični aktivisti so  preseljevanje opravičevali češ, da je bilo okoliško prebivalstvo od nekdaj slovensko in zato tudi Piran, pa še Izola in Koper  naravno pripadajo Slovencem , Sloveniji…itn. Kljub temu si prilaščamo in slavimo piranskega komponista Giuseppe Tartinija (1692 – 1770), ki je bil seveda Italijan in pripada italijanski kulturni tradiciji. Enkrat sem nekje prebral neumnost, češ, da je bila Tartinijeva mati domnevno Slovenka.  Torej je Tartini le naš, vsi piranski staroselci pa so bili neke vrste tisočletni okupatorji naše lepe domovine. Zadeva je neokusna.

Do naših bivših bratskih južnoslovanskih narodov znamo biti zadržani, če se eufemistično izražam. Življenje v njihovi družbi nam ni ustrezalo in smo se osamosvojili. Imamo svojo državo. Če se omenjeni bivši sodržavljani uveljavijo na Slovenskem kot športniki, umetniki, šahisti , politiki… postanejo takoj »naši«. Tudi to razumevam kot licemerstvo.

Admiral Wilhelm Tegetthoff (1827-1871) je bil rojen v Mariboru. V pomorski bitki pri Visu je premagal italijansko ladjevje. General  Joseph Radetzky (1766-1858) je premagal Italijane pri Custozi, Mortari in Novari. Poročen je bil z Ljubljančanko in je posestvoval  Tivolski grad. Oba sta bila za slovensko zgodovino usodna. Oba sta skoraj gotovo preprečila ekspanzijo Italije na zahodne slovenske pokrajine, pa čeprav je bila takrat Slovenja v celoti del avstrijskega imperija. Admiral je imel spomenik v Mariboru, Radetzky pa kar dva v Ljubljani. Vse tri smo odstranili oziroma podrli.

Na Kongresnem trgu je včasih stal konjeniški kip viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja (1888 – 1934).  Odlično kiparsko delo Lojzeta Dolinarja so podrli Italijani ob okupaciji Ljubljane leta 1941. Če ga nebi podrli Italijani, bi ga podrla povojna ljudska oblast. Aktualno zgodovinopisje za Aleksandra nima veliko dobrih besed, čeprav ga, na primer, hrvaški Ivan Meštrović opisuje v svojih Spominih kot razumnega kralja, ki si je iskreno prizadeval, če že ne za sožitje, pa vsaj za strpnost med južnoslovanskimi  plemeni.  Za časa Aleksandra smo  Slovenci vendarle imeli, če že ne svoje države, pa vsaj precejšno avtonomijo. Za časa kraljevine in po Plečnikovih zamislih je bil Kongresni trg najlepši ljubljanski trg. V zadnjih desetletjih je bil Kongresni trg degradiran, postal je zanemarjeno parkirišče z razpadajočim tlakom, odstranjeni so bili prelepi kandelabri in godbeni paviljon, porušen je bil Šumi, Wurzbachova hiša in Kozlerjeva palača, narejene so bile več kot nemarne in bolestne arkade ob Slovenski cesti. Tudi do novih podzemnih garaž pod trgom sem zadržan. Gromozanski uvoz v bodoče podzemlje Kongresnega trga na bivši Wolfovi ulici ne obeta nič dobrega. Meni ni vseeno, če stojim  in hodim z občutkom tisočletnih starodavnosti pod seboj, ali pa če isto počnem na strehi  večetažnih podzemnih parkirišč. To so občutki, ki jih je težko razlagati naprednim  in zagnanim upraviteljem slovenskega stolnega mesta.  Naj bo tako ali drugače, meni bi bilo mnogo bolj všeč, če bi namesto simfonije tisočev postavili na Kongresni trg nazaj omenjeni  konjeniški kip. Nekaj zaradi zgodovine in še več zaradi lepe umetnine. Ne za 80 minut, ampak za zmeraj!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *