All posts by Janez Suhadolc

ISTRA

 Večkrat me kdo vpraša, kakšni so moji načrti za v prihodnje. Meni je to zmeraj nekoliko sitno vprašanje, ne, da nebi imel kakšnih vizij za v prihodnje, to sploh ne, sitnost je v tem, da se mi zmeraj  ali pa vsaj zelo pogosto obrnejo stvari drugače, kot sem jih splaniral. Jaz se imam za  izkušenega potovalca z vlakom. Enkrat sem se hotel peljati v Zagreb. Čez nekaj časa sem pogledal skozi okno ravno takrat, ko je vlak zapeljal čez podpeški most, peljal sem se proti Reki in Kopru. To prigodo n avajam kot vzorčni primer.

Mimo dnevnega načrta

Prejšnji konec tedna sem se namenil s kolesom v Istro. Sam pri sebi sem si naredil načrt. Najprej naj bi šel z vlakom do Hrastovelj. Tu naj bi zajahal kolo, po stranskem kolovozu naj bi se pripeljal skoraj do Kubeda, od tod po glavni cesti do Gračišča in potem po eni stranski cesti skozi  Smokvico in Movraž do mejnega bloka pri Sočergi, kjer naj bi se začela moja kolesarska pot po hrvaški Istri. Itn. Tako sem si vse lepo zamislil, pa kaj, človek obrača, bog obrne, no, mogoče ni bil ravno bog, mogoče je bila čisto dovolj moja površnost in malomarnmost.

Budilka se je, tako sem ugotovil pozneje, ustavila ob treh zjutraj zato, ker sem jo slučajno premalo navil. Sam od sebe sem se zbudil natančno ob šestih. Natančno ob šestih zjutraj  odpelje vsak dan vlak proti Hrastovljam in Kopru. »Eh, sranje, na, pa imam«, sem si rekel. Malo sem se tolažil z usodo, ona že ve zakaj, kako in kaj. Sklicevanje na usodo je prijetno, odrešuje akterje vsakršne krivde. Hotel sem še nekoliko zaleči v postelji, kar me prešine, da gre en vlak ob šestih in osemnajst minut na Reko.  »Kjer je bik naj gre še štrik, če sem zamudil en vlak naj še drugega!«  Čez nekaj minut sem bil že na kolesu, in potem sem se spet čez nekaj minut že vzpenjal po stopnicah s kolesom pod roko iz železniškega podhoda na peron, kjer je stal vlak. Ko sem bil že čisto na vrhu stopnic, se je začel čisto počasi premikati. Če nebi imel kolesa, bi z lahkoto skočil na premikajoči vlak, s kolesom pa nisem poskušal. Stojim ob premikajočem vlaku in kar tako iz brezupa začenm kriliti z rokami. In glej čudo, vlak se je ustavil ravno takrat, ko je šel mimo mene zadnji vagon, menda me je videl in se me usmilil vlakovni odpravnik, mogoče ,da je bila sam postajenačelnik, ne vem, pa saj ni bilo časa ozirati se, odprem vrata, potisnem kolo na vlak in že sem se peljal proti Reki. Tole je priložnost, da se zahvalim neznanemu zeležničarju.

Izstopil sem v Matuljah. Naredil sem si nov načrt potovanja po Istri. Prvi dan naj bi se pripeljal ob moju do Pule ali vsaj nekam v bližino tega mesta. Natančno se spominjam, da sem si rekel:«Tole bo pa ena nevznemirljiva vožnja, nič posebnega se mi ne more pripetiti na tej poti, no, ja, tudi takle kolesarski dan je lahko prijeten, itn!« Pa ni bilo tako.  Na cesti skozi Iko mi je skočil pred kolo postaven moški, maha z rokami in nekaj vpije, ustavim, pogledam natančneje in že sem videl in vedel, da z mojim dnevnim načrtom ne bo nič. Na cesti je stal moj stari prijatelj in oblikovalec Ivo Oblijan. Ivo živi in izdeluje imenitne kadilske pipe v Opatiji. Po dobri stari balkanski navadi sva se objela in poljubila  kar sredi ceste, zahvalila sva se bogovom za srečanje in takoj nato je Ivo predlagal, da je treba srečanje nekoliko proslaviti, kot domačin, ki ve kje je kaj, predlaga kraj za voglaom, kjer prodajajo sveže ribe, v ozadju lokala pa ribe pečejo in ponujajo s smiselnimi prilogami. Ko sva prestopala prag lokala sem že z gotovostjo vedel, da je moj dnevni načrt doživel dokončni brodolom. Spominjam se, da na začetku nisva čisto vedela ali naj naročiva vsak dva deci istrske črnine ali za oba pol litra tega vina. Kasneje je krčmar kar sam, brez vprašanj redno obnavljal pollitersko steklenico. Resnici na ljubo naj pripomnim, da so se nama občasno pri pitju pridruževali različni Ivotovi prijatelji in znanci, ki jih je bila polna gostilna. Vmes sva naročila še hobotnice v solati, pa blitvo in pražene trlje, mogoče sva dobila tudi nekaj kuhanega krompirja v kosih. Jaz se čisto vsega natančno ne spominjam, vem pa, da je čez nekaj časa nastalo v lokalu neko splošno govorenje in čudenje, češ, da kaj takega pa še ne, nekdo je držal v roki dolgo ozko ribo in rekli so, da je to barakuda. Jaz sem do takrat povezoval pojem barakude s Karibskim morjem, Hemingwayem in njegovim starcem, misliti si nisem mogel, da bi kaj takega lahko plavalo po Jadranu. Taka riba je menda v Jadranu velika redkost, mogoče ,da je bila sploh prva barakuda ulovljena v Kvarnerskem zalivu. Ribo so takoj spekli in vsak od občestva v gostilni je dobil en kos. Tudi jaz sem dobil svoj delež. O okusu bi težko povedal kaj bolj določenega. Vsekakor si zjutraj na vlaku nisem mogel predstavljati, da bom že čez nekaj ur deležen take kulinarične posebnosti. Potem smo nekaj spili v čast ribiča, ki je ujel barakudo. Potem je prišel nek Ivotov prijatelj s kitaro. Začelo se je petje ob spremljavi kitare, počutil sem se že nekoliko negotovega in  imel sem občutek, da utegenm za dnevnim načrtom tudi jaz doživeti brodolom. Ivo je postal nekoliko zamišljen, od nekod se je vzel nejgov sin Davor z avtomobilom. Ivo je zahteval, da grem vsekakor z njim, mislim, da na Reko,. Ne vem zakaj naj bi se peljala z Davorjem na Reko, saj stanuje v Opatiji. Nekako sem se izmotal, češ, da moram tisti dan še do Pule. Res sem se potem spet znašel na mojem kolesu in počasi sem odkolovratil mimo Lovrana do Medveje. Tam gre cesta tik ob obali. Nikjer ni bilo nikogar, le redki ribiči so sem in tja ždeli na obali in namakali trnke. Ustavil sem kolo, razgalil sem se in zaplaval sem sem in tja po kasnopopoldanskem morju. Meni se je zdelo prijetno toplo, čeprav je eden od ribičev s prstom kazal name in na svoje čelo. Kopanje je uspešno razelektrilo moj duh in telo. Ko sem bil spet na kolesu sem začutil, da zadeve zadobivajo svoj normalni tok. Prav daleč tistega dne nisem več prišel. Mimo Plomina sem do večera prikolesaril do Vozličev, kjer sem prespal v gostilni Tri murve.

Opisani dan je bil poln samih naključnih posledičnosti in slučajnosti. Slučajno nisem dovolj navil ure in sem se zato odpeljal drugam, kakor sem nameraval, pa še to le zato, ker se je železničarju slučajno ljubilo ustaviti premikajoči vlak. Slučajno sem srečal Oblijana. Da sva šla v lokal ni bil slučaj, tista redka riba, ki sva jo jedla, je bila spet en velik nenavaden slučaj. Usoda je lovec. S to zgodbo sem hotel pokazati, zakaj sem do načrtovanja v mojem življenju zadržan.

Grenki sadeži globalizacije na Hrvaškem

V Labinu in Raši so včasih kopali črn premog. Imel je veliko žvepla, zato je nadvse smradil povsod tam, kjer so ga kurili. Spominjam se, da je bil kakšen prelom premoga iz Raše in Labina popolnoma rumen od žvepla. Zato so v obeh krajih že pred razpadom Jugoslavije nehali kopati premog. Menda je bil tudi drugače izkop že takrat nerentabilen. Izkopni stolp z dvigalom še stoji sredi Labina, na njem je še zmeraj z velikimi črkami napisano TITO. Zaradi premoga je bila po drugi vojni potegnjena železnica od Lupoglava do Raše in Labina. Z rudniki je umrl tudi promet na tej progi. Velika betonska stavba v Raši, kjer so čistili in sortirali premog se polagoma kruši, oken in vrat že davno ni nikjer več, vsenaokoli rjavi kovinska oprema. Pristanišče Bršica, kjer so včasih natovarjali premog na ladje je opuščeno. Potem so pred leti zraven naredili veliko pristanišče z začasnimi hlevi. Tam so zbirali in natovarjali klavno živino na ladje. Do hlevov je bila potegnjena železniška proga. Vse je že opuščeno in zapuščeno. Nekaj sto metrov naprej stojijo precej sodobne velikanske kovinske nadstrešnice. Pokritih je na tisoče kvadratnih metrov povšin. Kompleks je obdan z žično ograjo. Pod nadstrešnicami ni bilo ničesar omembe vrednega, nikjer ni bilo žive duše. Ko sem pripeljal na drugi konec teh obsežnih stavb je na nekakšnem vhodu pisalo: Industrijska cona Labin – Raša. Razmeroma obširno in plodno polje ob izlivu Raše je zapuščeno in zasmeteno. Semintja je na polju še videti kakšno bučo. Bližnje veliko turistično naselje Olivana blizu Rabca je pokupil italijanski finančni mogotec Haldermann iz Milana. Za lokalni časopis Glas Istre je izjavil:«Olivana je še naprej vaša!« Potem je navrgel še nekaj puhlic o investiranju, zaposlovan ju in podobno. Industrija cementa Koromačno še deluje, je pa prešla v švicarske roke. Tako razmahane in razpadle stavbe kot je motel Vidikovac na ovinku ceste visoko nad morjem tam, kjer se otok Cres najbolj približa celini,  menda tudi še nisem videl. Itn.

Dvakrat grozno

Na mojem zadnjem popotovanju po Istri sem obiskal tale zgodovinska naselja: Stari Labin, Pičan, Gračišće,  Draguč, Buzet, Kubed in Hrastovlje. Poleg naštetih krajev sem šel še skozi celo vrsto starih vasi in zaselkov zlasti na višavju med Pazinom in Buzetom. Ogromno starodavne zidave je zapuščeno, se ruši in kruši. Grozno se mi zdi opazovati propad plemenite starodavne arhitekture. Nekatere stavbe so vendarle popravljene. Ampak popravilo je skoraj brez izjeme narejeno na grob, nasilen in sprevržen način. Prevladuje beton, teranova, velika okna in vrata Jelovica. Vhodne stopnice so oblečene v kakšno rdečo keramiko ali tenko rezani granit, nekatere zunanje stene so polepljene z abotnimi kamnitimi luskami, nadstreški in zasilne garaže so na rogovilastih koviskih konzolah. Kritina je iz  prosojne plastike ali salonita. Brez plošč iz gipsa seveda ne gre.Itn. O kakšnemkoli občutku za zgodovinsko izročilo in tradicijo gradnje ni niti govora. Pri teh obnovah prevladuje meni neznosen arhitekturni modernistični primitivizem. Vse našteto se mi zdi grozno. In tako je obisk v starih naseljih grozen na dva načina. Grozno je , ker se stavbe rušijo, še bolj grozno je, ko se stare stavbe popravljajo in modernizirajo.Vmes ni dobesedno ničesar. Po starodavnih istrskih naseljih se bom v bodoče skušal gibati z zaprtimi očmi.

Pičan

V Pičanu se nisem mogel dovolj nagledati zvonika. Menda je med najvišjimi v Istri takoj za zvoniki v Piranu, Rovinju in Višnjanu. Prevzela me je neverjetna skladnost posameznih delov stolpa: podstavek, trup, venci z zvončnicami in zaključna piramidasta streha. Zvonik je star, kolikor morem presoditi, približno dvesto let. Po vseh teh letih je zgradba iz natančno klesanega kamna popolnoma intaktna. V bistvu je še prav taka, kot je bila takrat, ko so jo dokončali. Z gradbeniškega stališča je kot nova. Robovi zvonika so še kar naprej ravni, kot bi jih potegnili z ravnilom. Prav neverjetno je, kako se je »ta starim« zmeraj vse posrečilo in kako opoteča je moderna gradnja. Včasih mi je sitno, da sem arhitekt.

Hrastovlje  

Tretji dan proti večeru sem bil v Hrastovljah. Znane srednjeveške cerkvice z še bolj znanimi freskami in obzidjem nisem obiskal. Sem jo že velikokrat, prvič leta 1962. Precej številčno študentsko populacijo tretjega letnika arhitekture nas je tja vodilpokojni prof Marjan Mušič. Mušič me je v cerkvici vprašal, če sem jaz mežnar. Rekel sem, da ne, da sem vendar njegov študent. Profesorju je bilo mogoče nekoliko nerodno, rekel je, da sem se mu zdel po fizionomiji popolnoma stopljen z arhitekturo hrastoveljske cerkvice. V jeziku današnjem bi se reklo:«Srednjveški človek za vse čase.«  Takrat smo šli od železniške postaje Zazid peš do Hrastovelj in nazaj. Proge od Prešnice do Kopra še ni bilo.

Donaueschingen – Passau – Dunaj

Donaueschingen

Iz Ljubljane sem z vlakom odpotoval zvečer, drugo jutro približno ob 10. uri sem bil že v Donaueschingenu. Z vlakom se čez noč daleč pride. Bila je nedelja, v trafiki in prodajalni spominkov sem hotel kupiti kolesarski zemljevid od Donaueschingena do Passaua. Starejši prodajalec je rekel, da imajo samo takega do Regensburga, on meni, pomenljivo me je pogledal, da mi bo pot dolga približno 450 kilometrov zadoščala. Sem rekel, da sem s kolesomm namenjen do Dunaja. »Ah« je rekel, »namen!, namen!, kaj vse sem že nameraval, pa kaj« ozrl se je po svoji trgovini, »no, saj vidite, tole je nastalo, mogoče so bili moji nameni prešibki.« Nič nisem odgovoril, pri vsaki stvari mora biti zraven nekaj zdrave skepse. Kljub temu sem bil po devetih dnevih in pol na Dunaju. Prekolesaril sem v celoti 1151 kilometrov.  Veliko ali malo, kakor za koga, za špotrnike je taka razdalja mačji kašelj, za rekreativne kolesarje ni nič posebnega, meni se zdi pa kar spoštljiva daljava. V svoji kategoriji sem na svojo letošnjo »dolgi kolesarski pohod«  nekoliko celo ponosen.

Lepo je med kolesarji biti mlad

Mene večkrat moji rojaki pomenljivo sprašujejo, če mogoče vendarle nisem nekoliko prestar za  samotna kolesarska potepanja. Pomislim naj na svoje srce, ožilje, mišice, kosti, pljuča, prebavni trakt itn, vse te reči lahko odpovedo, »Kaj bo pa takrat?« pomenljivo pripominjajo. »Kaj, če bi spremljal šport in kolesarstvo posebej le po televiziji!« še dodajo. Iz teh dobrohotnih pripomb čutim skrb za mojo osebo. Včasih sem si te nasvete nekoliko jemal k srcu. Odkar zadnja leta kolesarim po Avstriji in Nemčiji pa zmeraj manj ali skoraj nič. Je pa takole. V obeh omenjenih državah kolesari sem in tja po raznoraznih kolesarskih stezicah in cesticah  na tisoče vsemogočih ljudi. Med njimi se s svojimi enainšestdesetimi leti počutim skoraj kot mladinec.To je čisto prijeten občutek. Ne bom rekel, da ni med kolesarji mladih ljudi in ljudi v srednjih letih, toda velik del te populacije dopolnjujejo ljudje, ki so, tako se mi zdi, veliko starejši od mene. Skratka, na teh poteh nisem s svojo pojavo prav nič posebnega ali celo vznemirjajočega. Mislim, da lahko nakup in posedanje pred televizijo do nadalnjega še odložim.

Donava

V šoli smo se učili da izvira Donava v nemškem Črnem lesu ali Schwartzwaldu. To ni čisto res. V Črnem lesu izvirata  reki Brege in Brigach. Brege je daljša, Brigach je bolj vodnata. Od sotočja obeh rek pri Donaueschingenu naprej se ta voda imenuje Donava, po nemško Donau. Od tod naj bi tekla do Črnega morja. To ni zmeraj res. Kadar je vode bolj malo  reka pri mestu Immendingen preprosto v celoti  ponikne in pod zemljo odteče v Bodensko jezero.Iz Bodenskega jezera odteka voda z Renom v Atlantski ocean. Do mesteca  Fridingen se spet nateče nekaj vode, pa kaj, spet  jo ob nizkih vodostajih požrejo votline in rovi v propustnih krednih skladih. Če v kakšnem leksikonu preberem, da je Donava dolga 2850 kilometrov sem nekoliko v zadregi vis a vis donavskih ponorov in obeh rek Brege in Brigacha. Do Sigmanringna, 86 kilometrov navzdol od Donaueschingena, je Donava komaj omembe vreden vodotok, manjši od, na primer, Ljubljanice pod Tromostovjem. Ampak, tako pač je, Donava ima v vsem svojem teku srečo, nikdar se ne zlije vanjo kakšen vodotok večji od nje. Reke Inn je pri sotočnem mestu Passau  stokrat več kot Donave pri Sigmanringnu, pa kaj, pri Passau je Donava že velikanska reka. Donava naj bi tekla od Črnega lesa do Črnega morja. To ni čisto natančno povedano. Donava se večinima pretaka iz jezera v jezero, vmes so pregrade z napravami ki predejo električno energijo. V začetku so to majhne naprave nekoliko večji mlini na vodi, tako kot se veča vodotok, tako se večajo tudi elektrarne na Donavi. Samo med Passauvom in Dunajem je kar 13 mogočnih elektrarn!  Čez vse pregrade so speljane vsaj peš in kolesarske poti. Vožnja čez pregrade je prav svojevrstno doživetje. Spomnil sem se na prerekanje ob izgradnji elektrarne Mavčiče na Savi. Investitorji so ob gradnji obljubljali domačinom prehod in promet čez pregrado elektrarne. Ko je bila elektrarna končana, so obljubo požrli, iz varnostnih razlogov, tako je bilo pojasnjeno. Tako to gre pri nas: mala Slovenija, majhna elektrarna, majhni ljudje.

Vor den  Bombenangriffen /Nach den bombenangriffen

Po naše bi se reklo pred in po bombnem napadu. Gre za zavezniška bombardiranja Nemčije predvsem spomladi leta 1945. V podrobnejši razčlenitvi so bile zgradbe v bombnih napadih  le poškodovane, so zgorele ali pa, da so bile uničene. Najbolj so bila bombardirana velika mesta, srednja nekoliko manj, vasi, vsaj v načelu, sploh ne. Ob tem so bila poškodovana tudi stara mestna jedra, cerkve, mestni gradovi in drugi arhitekturni spomeniki. Nemci so večino poškodovanih in celo uničenih umetnostnih spomenikov postavili nazaj . Skušali so jim vrniti podobo, kakršno so imeli pred usodno pomladjo leta 1945. Ko sem si ogledoval arhitekturne spomenike vseh vrst, sem bil pogosto v dilemi namreč: ali gledam original ali rekonstrukcijo, ali pa: kaj je od kakšne arhitekture originalno in kaj rekonstruirano. V podobni zadregi sem bil, ko sem si ogledoval raznovrstne muzejske zbirke in spet nisem vedel, ali so prestale bombardiranje v kakšnih kleteh, ali gre spet za na novo zbrane kolekcije in tako naprej.  Nemci so glede teh konštatacij nekako zadržani, obiskovalci naj bi imeli zmeraj vtis, da gledajo arhitekturne in druge zgodovinske znamenitosti ne glede na to, kaj se je z njimi takrat dogajalo. Izjemoma sem enkrat v neki veličastni baročni cerkvi za vrati na razmeroma skritem mestu našel tri precej obledele fotografije. Na prvi je bila stavba Vor den…, na drugi – Nach den… je bilo videti več ali manj le ruševine, na tretji je bila slika stavbe po popravilu in rekonstrukciji. Tretja slika je bila  v bistvu popolnoma enaka kot prva. Pa še to: delo je bilo opravljeno do začetka šestdesetih let. Mislim, da Nemci ravnajo po premisleku, da z izgubljeno vojno ne more in ne sme biti izbrisana celotna zgodovina in nacionalna identiteta. Večkrat sem se spomnil na Ljubljanski grad. Obnavljamo ga že skoraj 40 (štirideset) let! Novcev, ki so bili porabljeni za obnovo najbrž nihče več ne šteje. Kdaj bo delo konča ne ve nihče. Pa to še ni najbolj hudo. Obnovitelji so do srednjeveškega gradu sovražno razpoloženi, zato postopoma zidajo nek nov, meni ne najbolj razumljiv, grad. Če se že zida nov grad, zakaj se ne na bližnjem Golovcu ali Šišenskem vrhu?

 Ljubljanski banki čast in slava ali kako sem v Gutensteinu postal Evropejec

En dan, bila je ravno nedelja, ko se mi je zahotelo vrčka piva. Bilo je v majhnem kraju  Gutenstein. Za plačilo sem ponudil bankovec za 500 evrov, drugega, ne vem kako se je to namerilo, nisem imel. So rekli, da mi denarja ne morejo zamenjati, sploh pa, da je čez cesto bankomat, naj si tam pomagam. Jaz sem že nekaj slišal, da slovenske denarne kartice funkcionirajo na tujem, zato sem to reč imel seboj. Vseeno pristopim k bankomatu z največjo možno spoštljivostjo in dvomi.«Kar bo, pa bo« sem si rekel, korajža velja. Naprava najprej ni hotela moje kartice. Ko sem jo prav obrnil, jo je le požrla. Potem je bilo nekaj časa vse mirno. Zmeraj bolj in bolj sitno sem se počutil, kaj če ne dobim kartice nazaj, kaj če se je kje zataknila v napravi, kako je bom dobil nazaj? To ne bi bilo nič čudnega, saj naprava mogoče ni navajena na transakcije Ljubljanske banke, še mi v Sloveniji imamo težave s to ustanovo? No, čez nekaj časa se le pojavi na zaslonu, saj veste: odtipkajte vašo skrivnostno številko, koliko denarja si želite, ali želite potrdilo? Naredim vse, kar zahteva naprava. Spet je bilo dolgo časa vse tiho, spet sem se nekam tesnobno počutil. Potem mi je apratura pomolila skozi režo nazaj kartico. Komaj sem se nekoliko oddahnil, že mi je pomolila še šop bankovcev, pravih, pravcatih eurov. Plačal sem prvo pivo, naročil sem še eno in to sem popil v čast in slavo Ljubljanske banke v daljnem malem Gutensteinu na Nemškem. Spomnil sem se, kaj vse smo včasih počenjali, da smo prišli do nemških mark, lir, dolarjev, frankov in podobnega denarja, spomnil sem se ponavljajočih potovanj v Trst, legalnega in dejanskega tečaja kapitalističnega denarja, skrivanja denarja na vsemogočih koncih. Še pomnite tovariši: vsak državljan je lahko imel legalni devizni račun  v banki, na njem smo lahko hranili devize, ki jih po zakonu nismo smeli imeti. Veliko stvari je bilo samo za devize, ki jih v načelu skoraj nihče ni smel imeti. Kdor more naj razume in vendar, tako je to takrat bilo…če se zamislim za nazaj, vse našteto ni bilo v čast niti državi niti posameznikom. Ja, časi se spreminjajo; tukajle v daljnem Gutenstainu pritisnem –  pink, ponk nekaj gumbov in že mi bankomat odšteje šušteče nove bankovce Evropske skupnosti. Brez potrdil, prošenj, carine… in predvsem: brez občutka, da delam kaj nedovoljenega. Ne bi rad pretiraval, pa vseeno, zdi se mi, da sem pred bankomatom v Gutensteino postal skoraj pravi Evropejec. Gens una sumus – En rod smo, obrabljeno olimpijsko geslo je zadobilo nekaj vsebine in pomena. Naročil sem še tretji vrček piva – na zdravje novemu Evropejcu.

Prepovedane besede

Enkrat sem se v nekem lokalu – lahko,da je bilo v Passau – zapletel v pogovor s simpatično mlado družino z dvema otrokoma. Eden je bil še v vozičku in je z jokom občasno prekinjal razgovor. Poznali so Slovenijo, to na Nemškem ni pravilo, precej so vedeli o balkanskih peripetijah in podobno. Jaz sem skušal nekaj malega vedeti o Nemčiji. Same navadne stvari in navadni pogovori. Jaz sem potem nazdravil obema deželama in sem to izrazil z besedo »vaterland«. Za to besedo imamo pri nas izraz »očetnjava«. Oba sta se zdrznila in celo pogledala nekoliko naokoli, če me ni kdo slišal. Sta rekla: »Veste, te besede pri nas ne uporabljamo.« Bil sem začuden. »Veste, mi uporabljamo besedo Heimat, Vaterland ima izza časov Tretjega Reicha neugoden prizvok, tudi z besedo Heil je podobno, zmeraj rečemo Proost, ali imate tudi pri vas kakšne take besede?« Malo sem pomislil:« V prejšnjem režimu smo kar naprej gradili socializem, a bi bilo zelo neprimerno, če bi se kdo razglašal za socialista, morebitni socialist bi bil razredni sovražnik.  V zdajšnjih časih je lahko vsakdo socialist, vendar kakšnega posebnega drena okrog tem besede ni, prevladuje kapitalsko obnašanje in menadžerstvo.«  Mladi mož se je pomenljivo nasmehnil: «Že vidim, da ste res čisto zreli za vstop v Evropsko unijo«.

Walhalla

Grčija je dežela ruševin. Večina sodobnih zgradb je, menda zaradi davščin, je nedograjenih in zato so na pogled kot ruševine. Bolj znamenite so antične ruševine. Te so arheologi izkopali iz zemlje zato, da se na soncu in dežju še bolj rušijo. Turisti vneto s fotoaparati beležijo postopno rušenje ruševin. To je posebnost antičnih ruševin. Kot arhitekt v načelu ruševin ne maram, to je najtemnejša stran našega poklica. Kadar sem stal ob kakšnem podrtem grškem templju me je zmeraj vznemirjala pomisel, kako neki je bil videti objekt takrat v vsem blišču in sijaju.

To, kar mene vznemirja, so Nemci kar naredili. Blizu Regensburga na dominantnem mestu nad Donavo so postavili Walhallo, natančneje: v letih l830 – 1842 jo je ukazal zgraditi bavarski kralj Ludwig I.  V skladu z nordijsko mitologijo je Walhalla dvorana mrtvih. Vanjo naj bi bog Odin poklical padle bojevnike. Walhalla nad Donavo je kopija Parthenona z atenske Akropole. Stebri, stene, ogromno pristopno stopnišče, streha, okna, vrata, poslikava, vse naj bi bilo tako, kot je bilo domnevno na grškem originalu. No, ne čisto vse, stavba se imenuje Walhalla, v njej ni velikanske sohe boginje Atene, ampak so na stenah pritrjene številni doprsni portreti slavnih nemških osebnosti vseh vrst. Mislim, da gre za približno dvesto kiparskih upodobitev. Glede nemštva je Walhalla precej širokogrudna, obsega, recimo, tudi »avstrijske« portrete Mozarta, Marije Terezije in celo ruske cesarice Katarine Velike, resda je bila nemškega rodu, pa vendar, menda le bolj sodi pod rusko zgodovino. Nekoliko sem iskal med mnogimi imeni kakšno povezavo z Kranjsko in sem našel generala Radetzkyja, ki je bil, kot je znano, ljubljanski meščan, Tivolski grad je bila njegova rezidenca. Ženske so slabo zastopane, poleg obeh cesaric se spominjam le še Klare Schumann in portreta neke mlade deklice, v imenu vseh žrtev nasilja v zadnji vojini. Sodobnejših osebnosti ni veliko. Spominjam se doprsnega kipa Konrada Adenauerja. Bilo mi je zanimivo prebirati imena, tista, ki sem jih poznal in tista, ki zanje nisem vedel. Še bolj sem se zvedavo in veseljem sprehajal sem in tja po rekonstrukciji antične arhitekture. Kdor hoče doživeti starogrško antično arhitekturo, naj gre v Nemčijo.

Spet mi je prišel na misel Ljubljanski grad. Tam ne vedo, kaj naj bi počeli z posameznimi prostori. Mogoče bi ne bilo narobe, če bi imeli na Gradu kakšno portretno dvorano slovenskih velmož in žena. Kiparji bi končno zaslužili, profesorji zgodovine bi imeli pripraven izgovor za sprehod z dijaki na Grad. Čeprav, si že v naprj predstavljam, kakšen špetir bi nastal med slovenskimi učenjaki, politiki in še katerimi glede tega, kdo zasluži in predvsem kdo ne zasluži, mesta v hramu največjih slovenskih osebnosti.

Mauthausen

Tulln, Klosterneuburg, Krems, Melk, Linz, Ybbs, Grein, Ottensheim, Mauthausen so obdonavski kraji od Dunaja navzgor do meje z Nemčijo. To so sama srednjeveško – renesančno- baročno – klasicistična mesta z neštetimi arhitekturnimi spomeniki, zgodovinskimi muzeji, parkovnimi ureditvami itn. Tudi Mauthausen ni izjema, a je vendarle to predvsem mesto žalostnega zgodovinskega spomina. Na vzpetini nad mestom v bližini kamnoloma je bilo med drugo vojno eno izmed nemških koncentracijskih taborišč. Največ zapornikov je bilo iz takratne Sovjetske zveze, zatem sledijo Poljaki, Jugoslovani smo na tretjem mestu. To in še marsikaj sem lahko zvedel v odlično urejenem muzeju. Tudi drugače je kompleks vzorno vzdrževan. Za vstop je treba kupiti vstopnico. Ko sem bil jaz na obisku v tem grozovitem kraju je bilo vsepolno obiskovalcev, večinoma  mlajših ljudi predvsem srednješolcev. Spominjam se, da je bilo veliko Nizozemcev. Ko so zapuščali muzejsko kinodvorano so bili nekateri objokani. Meni se zdi negovanje zgodovinskega spomina  nekaj samo po sebi umevnega ne glede na to, ali gre za bližnjo ali bolj oddaljeno preteklost. Vsi niso tega mnenja. Kakšno srednješolsko ekskurzijo v Mauthausen bi vsekakor priporočal. Tole se bo slišalo cinično: od daleč je taborišče Mauthausen čisto solidna arhitektura; podobna je nekoliko razvlečeni srednjeveški grajski stavbi.

Deseti dan

Deseti dan zvečer sem bil na Dunaju. Veliki kolesarski pohod je bil prim kraju. Nič se nisem oziral po cesarskem mestu. Na Južnem kolodvoru sem bil ob desetih in nekaj minut na vlaku  v zgodnjih jutranjih urah sem bil že doma. Letošnja kolesarska sezona se počasi zaključuje, še kakšen skok na Krim, na Janče, na Dolenjsko, mogoče kakšen dan ali dva v Istri in konec. Začelo se bo zimsko kolesarsko spanje.

Korčula

Bilo je v  improvizirani gostilni v zalivu Smokova na otoku Korčuli. Prešerna slovenska druščina z velikanskega gliserja pod nevemževeč (to naj bo ena beseda!) katero zastavo mi je že od daleč klicala: »A vi pa kar s takimle mehurjem po morju, ja, od kod ste pa priveslali?« Vprašanje je obsegalo tudi nekaj pomilovanja in posmehovanja.  Sem rekel, da sem priveslal iz Ankarana. Morjeplovci z gliserjev tudi v mislih kar naprej glisirajo, če ne bi bilo tako, me ne bi tako neumno naprej spraševali:«Bežite no, kdaj ste pa štaratali in koliko dni ste že na poti?« Jaz sem že preveslal Jadransko morje od Ankarana do Dubrovnika, obveslal sem otoke: Pag, Rab, Šolta, Brač, Vis, Hvar, veliko sem veslal križem kražem okrog Silbe, Cresa in Lošinja itn, letos sem obplul otok Korčulo. Vsega naštetega se ne da preveslati v »nekaj dneh« tudi v tednih in celo mescih ne. Vsako leto veslam po moju kakšnih sedem do deset dni in sčasoma  se nabere. Tudi najdaljša pot je sestavljena iz prvega in poslednjega  koraka, ter posameznih korakov vmes; pri  veslanju iz posameznih zamahov z veslom, tako sem gliserašem razložil.

Nekaj časa smo bili vsi tiho. Tišino je prekinil kapitan gliserja:«Vi ste pa res čudak!« »Upam«, sem skromno odgovoril.

Nekaj statistike

Kot sem že omenil, sem letos obplul otok Korčulo. V Split in nazaj v Ljubljano sem se prepeljal z vlakom. Do Vele Luke na Korčuli in nazaj v Split sem se peljal s trajektom. S svojim morebitnim osebnim vozilom nisem dopolnjeval cestne gneče in histerije na parkiriščih. V šestih dnevih sem preveslal okrog 140 kilometrov. Hitrost mojega napihljivega čolna Helios češke izdelave je med 4 do 6 kilometrov na uro. To se pravi, da sem veslal približno 30 ur ali 108 000 sekund. Ker naredim približno vsako sekundo en zavesljaj se število sekund mojega potovanja ujema s številom zaveslajev. Kot veslač razvijam moč približno 200 vatov. Za primerjavo: električna hišna ročna vrtalna priprava ima običajno 500 vatov, avtomobil 40-80 000 vatov, najmočnejši še mnogo več. Gliserji, tisti največji, imajo lahko do 2 500 000 vatov  ali 2500 KW. Moč treh takih velikih plovil je primerljiva z, na primer, hidrocentralo na Savi pri Medvodah! Je pa res, da so veliki gliserji narejeni za več ljudi. Gliserji in druga plovila za zabavo jemljejo ogromno večino leta prostor v pristaniščih in marinah, jaz odpeljem svoj čoln v nahrbtniku domov.

Na dan sem porabil dva do tri litre vode iz pipe, toliko sem jo popil, drugih sladkovodnih potreb nisem imel. Trije litri vode na dan- to res ni veliko. Nekje sem prebral, da je povprečna poraba vode na dan na turista od 600 do 800 litrov. To je razmerje ob katerem bi se morali zamisliti, oskrba s pitno vodo je tudi drugače, ne samo v turizmu, velik svetovni problem. Moja raba in poraba električne energije je bila v tem času enaka 0,0 če odštejem baterijo v žepni svetilki. V tem času nisem pokuril nobenega litra bencina, olja ali nafte, zato tudi nisem s temi stvarmi ropotal, smradil in plašil morskih živali po Jadranskem morju. Kot zmeraj tudi letos nisem na potovanju ujel in pokončal nobene ribe ali kakšne druge morske živali. Na robu kakšnega opuščenega vinograda sem nekoliko obiral fige, pojedel sem kakšen strok divje čebule in nekaj vejic zelnatega osončnika, to je plevel, ki raste po skalah tik ob morju. Spal sem kar tako, sub divo– po domače pod milim nebom. Zaradi mene ne bi bilo treba zgraditi nobenih novih apartmajev, hotelov in podobnih zgradb. Hranil sem se po gostilnah, včasih sem kaj nabavil v dućanih. Za seboj sem zmeraj vse pospravil, za seboj nisem puščal nobenih smeti, niti na morju niti na obali. Odvečne snovi mojega telesa sem vestno zakopal. Mislim, da sem se v celoti obnašal kot oseba na obisku v krhkem in občutljivem okolju. Ob mojem odhodu je bil kompleks Jadranskega morja z vsem, kar spada zraven, skoraj ravno tak kot takrat, ko sem prišel.

Dober turist je slab turist, slab turist je dober turist

Ali sem bil s svojim početjem dober turist? Mislim, da ne. Skoraj prepričan sem, da sem po menju velike večine prebivalstva ob Jadranskem morju slab obiskovalec, takih si, vsaj v načelu, niti malo ne želijo. Idealen turist  je tisti, ki pride s svojim vozilom, zanj nabavlja gorivo in plačuje parkirnino, ima svoje plovilo, plačuje marino, kupuje gorivo za svoje plovilo, kupuje cel kup dragih potrebnih in nepotrebnih stvari, je v načelu bogat in si lahko privošči trimalhijonske kulinarične užitke, spi v razkošnih hotelih in apartmajih, zaželjeno je, če je hazarder in če participira v razkošnem nočnem življenju, posledično se z njim in za njim vije zmeraj večja in večja druščina njemu podobnih ljudi. Za take je narejena neznanska turistična infrastruktura od takih prebivalstvo živi; magični besedi »napredek in razvoj« sta ob Jadranu povezani z novci, ki jih prinašajo bogati in razsipni turisti. Življenski princip »dobrih turistov« je tak, da posledično  na debelo smetijo, mastijo, mendrajo in teptajo takoimenovano naravno danost jadranskega okolja, če to hočejo ali ne. Razdejanje, ki ga puščajo za seboj  pa  prebivalstva ne vznemirja preveč. Želijo si še več še bolj »dobrih« turistov.

Deset apartmajev za nebesa na zemlji

Življenski ideal prebivalcev ob morju je hiša z deset apartmajskimi enotami za turiste. S sezonskim zaslužkom od take hiše se lahko družina preživi celo leto, ne da bi počela karkoli drugega. Ob zgrajeni apartmajski hiši postanejo zaposlitev, ribolov ali celo morebitno kmetovanje nepomembni, so neke vrste zgodovinska mora. Gradnja apartmajskih hiš dobiva ob morju nezaslišane razsežnosti. »En odrasel obmorski prebivalec – ena apartmajska hiša«  je aktualno udarno geslo prebivalcev ob Jadranu.

Beton

Prebivalci ob morju so najbolj veseli, če imajo pesek, cement in vodo. Iz vsega naštetega delajo beton. Beton je v krajih ob morju fetiš. Včasih imam vtis, da dajejo tej tvarini prednost pred avtomobilizmom in seksom. Če obmorci ne vedo kaj in kako bi, če imajo preveč časa, potem  začnejo mešati beton. Beton je v teh krajih svojevrstna droga. Brez betona bi se jim zdelo življenje brez smisla. Ko je beton pripravljen, se začne betoniranje. Kaj se betonira in kako se betonira ni posebno pomembno, važen je betonerski akt, kot tak. Betonirajo se hoteli aparmajske hiše, konobe, picerije, dućani, ceste,prehode, podhode, mostove in mostičke, ploščadi, zidci, ograje, dvorišča, parkirne površine, prostore med hišami, dovozi, škarpe, strehe, nadstreški, jaške, kinete, garaže, šupe, pergole, marine, pomoli, konfini, pristanišča za trajekte, campingi, koplišča, letališča, kurbišča, igrišča…Obmorci so nesrečni, če vidijo kakšno stvar, ki še ni zabetonirana, večkrat betonirajo kar tako iz najbolj čistega veselja, pravijo, da betonskih površin ni nikoli dovolj. Veseli so, če je njihovo betoniraje čimbolj površno in malomarno opravljeno, v tem vidijo svoj ustvajlani talent. Beton je v krajih ob morju svojevrstna kuga. Betonski mešalci se ob morju nikoli ne ustavijo. Občinskim možem nekega manjšega obmorskega mesta v grozovitem betonskem nastajanju sem predlagal, da dado v grb mesta podobo betonskega mešalca. Bili so užaljeni, ne vem zakaj. Po mojih nezanesljivih izračunih bodo otoki in kraji ob morju v 12,7 letih popolnoma pobetonirani. Betonska mrzlica je omenjenih krajih hujša od požarov. Po svoje jih imajo celo radi, saj jim pripravljajo terene za betoniranje.

 »Turistička štampa«

Če ne bi bilo političnih pamfletov, bi bil »turistični tisk« najbolj lažnjiva stvar na svetu. V mislih imam brošure, knjige, prospekte, turistične vodiče in podobno tiskano kičasto šaro za lahkoverne turiste. Taki tiski kažejo sončne vzhode in zahode, prelestno naravo, obdelana polja, gradove, cerkve, stara mestna jedra, samostane, ljudi v narodnih nošah, predmete iz muzejev, specifične živali in rastlinje, pridušajo se na pomembne osebnosti iz preteklosti, obetajo lepa dekleta in podobno. Kraji ob obali niso v tem pogledu nobena izjema. V resnici je od vsega nštetega v jadranskih obmorskih krajih in otokih v resnici zelo malo, pa še to, kar je, iz dneva v dan izginja, gori, se ruši, je v slabem stanju, je zaprto itn. To, kar propagira »turistička štampa« je le majhen delček zgubljen v morju vsakršne prostorske nemarščine. Nemarščina je najbolj izpostavljeno določilo krajev, ki jih popisujem. Nemarščina bo te kraje tudi dokončno ugonobila. Ko bo nemarščina dokončno triumfirala, se bodo umaknili »dobri« turisti. »Dobri« turisti bodo  odšli na Pacifik, Barbados, Reunion, Sejšele tam, kjer je še kaj kolikortoliko naravnega za pomandrati in potacati. Ne vem kam bodo šli potem. Na Jadran bodo hodili spet samo siromaki, paradoksalno-taki, kot sem jaz, če bodo, mogoče tudi teh ne bo. »Joči ljubljena dežela,« bi vzkliknil romantični pesnik. Jaz sem čustveno tradicionalno vezan na Jadransko morje, nepomembno se mi zdi, če pripada Hrvaški ali kakšni drugi državi, tragedijo Jadranskega morja doživljam, na svoj način kot svojo osebno travmo.

Korčula

Nameril sem se pisati o svojem letošnjem veslanju s čolnom okrog Korčule. Naneslo je, da sem se razpisal bolj na splošno. Velja v celoti tudi za Korčulo.

Epilog

Večkrat me kdo vpraša: »Kuga b pa ti naredu?«

 »Jaz? Nič!«