Category Archives: Potopisi

Mokrota

S kolesom od Sarajeva do Prolom banje

Nekje sem prebral: «Kdor se ozira po vremenu, ne bo nikoli krenil na pot«. Irci reklamirajo svojo deželo z reklom; »Ignore the weather (Požvižgaj se na vreme)!«

Zvečer sem dal kolo in sebe na avtobus. Zjutraj naslednjega dne sem bil že v meglenem in čemernem Sarajevu. Povedano mi je bilo, da bo prihodnje dni po celem Balkanu deževno vreme, za ta letni čas bodo temperature zelo nizke.  Zavzdihnil sem, bo že nekako, sploh pa, vremenske napovedi so nezanesljive.

Continue reading Mokrota

Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

BalerinaMed popotnimi kolesarji je precej znana Obdonavska kolesarska pot. Velikokrat se navaja kar nemški izraz Donauradweg, čeprav teče Donava, kot je znano, poleg Nemčije in Avstrije tudi skozi Slovaško, Madžarsko, Hrvatsko, Srbijo, je mejna reka med Bolgarijo in Romunijo in se z razsežno delto izliva v Črno morje v Romuniji. Severni krak delte se nekoliko dotakne Moldove in meji na Ukrajino. Jaz sem v prejšnjih letih že prekolesaril to kolesarsko pot od Donaueschingena, kjer ta reka izvira, do Beograda. Letos poleti sem prevozil še zadnji del te kolesarske poti, ki obsega tele glavne postojanke: Beograd, Smederevo, Požarevac, Veliko Gradište, Donji Milanovac in Kladovo v Srbiji in potem Turnu Severin, Calafat, Corabia, Turnu Magurele, Zimnicea, Giurgiu, Oltenita, Calarasi in Constanta v Romuniji. V Constanti ob Črnem morju je bil konec in zaključek te dolge poti. Od Beograda do Constante je skoraj 1000 kilometrov. Na poti je bila seveda največja atrakcija znana rečna ožina Đerdap, po naše so to Železna vrata, po romunsko Portilla de fer. Na potovanju se mi ni zgodilo nič neprijetnega. S kolesom nisem padel, nihče me ni napadel, okradel ali kaj podobnega. Odmisliti je treba pogoste težave s predrtim kolesom, ki zmeraj spremljajo take podvige. In vendar, ja, in vendar se je na poti odvil tenkočuten in včasih skoraj neverjeten ljubezenski zaplet, katerega edini udeleženci so bili Kitajka, Francoz, Nemec in Slovenec – to se pravi moja malenkost, tudi kronist in zapisovalec dogodkov, kakor so se zgodili vzdolž kolesarske poti letos poleti, se pravi leta 2013, iz Beograda do Constante ob Črnem morju.

Continue reading Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

Vozi me vlak v daljave

Pred dnevi sem kupil na bolšjem sejmu »Mali žepni vozni red« iz leta 1938. Kupil sem železniški vozni red po takratnih slovenskih progah. Leta 1938, pred  skoraj tričetrt stoletja,  je odpeljal vlak iz Ljubljane proti Zidanemu mostu ob 4.40. V Zidani most je pripeljal ob 5.45. Za pot je potreboval eno uro in 5 minut. Imam tudi letošnji vozni red Slovenskih železnic. Vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 4.50 pripelje v Zidani most ob 5.54. Za pot potrebuje eno uro in štiri minute. Aktualen  vlak je za eno minuto hitrejši od tistega pred več kot 70 leti !!!  Leta 1938 je odpeljal vlak v Novo mesto ob 5.22 in je prispel na cilj ob 7.40. Za pot je potreboval dve uri in 18 minut. Letos krene na pot proti Novemu mestu vlak ob 4,35 in pripelje na cilj ob 6.53. Vozi dve uri in 18 minut, natančno toliko kot je vozil vlak na tej progi pred 71 leti!

Continue reading Vozi me vlak v daljave

Zagorje – Moravče – Domžale – Ljubljana

 

V kakšnem pogovoru včasih lahkotno pripomnim, da sem bil s kolesom že povsod v Sloveniji. To seveda ni res. V vseh večjih naseljih sem resda že bil, ampak vseh vasi, vasic in zaselkov, vseh cestic, kolovozov in stezic ne bom nikoli prevozil.

Za eno nedeljo v novembru je vremenska napoved obetala sorazmerno toplo vreme, zmerno oblačnost in možnost padavin v popoldanskem času. Eh, sem si rekel, mogoče je to prilika še za en kolesarski izlet, ne kakšen prav obsežen, tak bolj blizu Ljubljane. Pogledal sem v Atlas Slovenije; nekoliko sem se začudil, zamalo se mi je zdelo: kako je mogoče, da od Zagorja ob Savi po Moravški dolini še nisem s kolesom privozil do Ljubljane, ko sem vendar  prekolesaril že celo Slovenijo.

Zagorje

Na koncu Zagorja gre cesta čez potok Medijo. Tam delajo nov most. Ob tem še nekoliko ravnajo ovinkasto cesto. Če sem prav razbral, so podrli en del neke hiše. Vse skupaj je zasnovano grobo, vse kar delajo, je brez občutka za okolico, za merilo naselja, kar tako, da bodo ja avtomobili nekoliko hitreje in lažje zbrzeli skozi naselje. Stari most še stoji. Mislim, da projektanti ne vedo čisto natančno, kaj naj bi počeli z njim. Mogoče za rušitev ni previdenih finančnih sredstev. Prevladuje apatičnost, pa kaj, bolj nemarnega mostu, kot je tisti čez Savo pri Zagorju zanesljivo ne morejo narediti. Za zasavske revirje je bila menda zmeraj vsaka reč dovolj dobra. Premog iz zasavskih revirjev je bil včasih dovolj dober za celo Slovenijo. V današnjih časih ga ne potrebujemo več. Zasavski revirji so postali v bistvu odvečni. Itn.

Samotna kmetija

Nekje pod Čemšeniško planino  je bilo okrog samotne kmetije nenavadno veliko avtomobilov. Za skednjem so si dali delo z neko ubito živaljo: nekaj je bilo že na kavljih,  glava posebej, pa čreva in drobovina, na pol odrt život, parklji, tla so bila krvava. Nek možak me je vprašal, če bi hotel kozarček močnega. Zadnja leta sem pri mesu zelo zadržan. V bistvu sem že skoraj vegetarijanec. Mislim, da ni s tem nič narobe.

Izlake

V trgovini sem prebral, da so naprodaj po ugodni ceni »prsni vršički«. Prodajaki sem rekel, da se to precej čudno sliši. Dodal sem še: »Ali si predstavljate, da bi na kakšnem jedilnem listu pisalo: Gratinirani prsni vršički v smetanovi omaki in šampinjoni.« Rekla je, da ona ne misli na take reči, do sedaj še nihče ni imel pripomb zoper prsne vršičke, vsekakor mi jih ni treba kupiti.

Na cesti sem vprašal krajana kako se pride do gradu Kolovrat, mimogrede sem ga še vprašal, če je res, da se bodo Izlake preimenovale v Drnovškove Izlake. Je rekel, da ne ve nič o tem. Kot je znano, je naš aktualni predsednik države doma v Izlakah. Drnovšek je v Izlakah in okolici zelo pogost priimek.

Kolovrat

Kadar se vozim s kolesom ali če pešačim po moji mili rodovini se ravnam po kartah, kakor jih je natisnil Geodetski zavod  Slovenije v treh zaporednih natisih v velikanski nakladi menda več kot 100 000 izvodov. Brez teh zemljevidov si svojih pohodov ne morem predstavljati, čeprav je v njih polno napak in netočnosti. Nekateri označeni kolovozi so opuščeni, so popolnoma zaraščeni in jih praktično ni več. Nekateri kolovozi so razširjeni in asfaltirani in so postali kar poštene ceste,  pa so še zmeraj označeni kot kolovozi. Ponekod so speljane nove asfaltirane ceste, ki jih na zemljevidih sploh ni, manjkajo označbe za obpotne spomenike, večje zidove in podporne škarpe, trase daljnovodov, jezove in pregrade na vodotokih  itn, vse to so za orientacijo na terenu zelo pripravni objekti. Pa še to: Trdinov vrh je narisen v Atlasu tako, kot, da bi pripadal naši sosednji Hrvaški. Jaz sem že veliko spraševal, pa mi nihče ne more z gotovostjo povedati, ali gre za napako ali geografsko stvarnost.

Grad Kolovrat je v  Atlasu Slovenije označen kot ruševina. Tudi to je narobe. Na ruševinah gradu Kolovrat je bil že pred 00 leti nazaj postavljen grad Kolovrat. Za podvig je zaslužna rodbina Mal, natančneje Miran Mal (1912) in njegov sin Mojmir Mal (1943). Dih mi zastaja, če pomislim, koliko truda, sredstev, naporov in vztrajnosti je bilo treba , da je grad Kolovrat, kot ptič feniks spet vstal iz ruševin. Ljubezen do starožitnosti jima je gotovo vcepil njun oče oziroma ded Josip Mal (1884 -1978), znameniti slovenski starinoslovec in zgodovinar . Stari Mal je bil rojen v vasi Kandrše blizu Kolovrata, od tod zanimanje prav za to stavbo. Nazaj postavljanje kakšne častitljive in starodavne zgradbe je  za razmere na Slovenskem precej nenavadno dogajanje. V Sloveniji se večina še kolikor toliko stoječih gradov počasi a zanesljivo spreminja v ruševine. Celo sredi Ljubljane se nam na očeh slovenske strokovne, kulturne in manj kulturne javnosti sesipa grad Kodeljevo. Prav zanima me, kakšno bi bilo razmerje med novci, ki smo jih pred nekaj leti zafrčkali za znano (še pomnite državljani?) kulturniško akcijo Ljubljana evropsko mesto kulture in morebitnimi stroški za popravilo gradu Kodeljevo.To navajam kar tako, za primer. Večkrat mi pride na misel, kaj vse bi lahko bilo na slovenskem postorjenega, če bi se vsemogoči delomrzneži in lenuhi lotili kakšnega koristnega posla. Recimo, da bi sodelovali pri oživljanju naših grajskih podrtij.

Ko sem se s kolesom peljal pod gradom mi je deloval nekoliko zapuščeno. Mogoče je bilo Malom  oživljanje podrtega gradu zanimivejše od posedovanja dokončno popravljenga gradu. Nekaj sem slišal, da pravnuka Erazma grad preveč ne zanima. Če bi imel grad Kolovrat štiri  kolesa in močan motor, potem bi bilo najbrž vse drugače, tako pa…

Križate

V Križatah sem se zapletel v pogovor s starjšo žensko, ki je nekaj pospravljala po vrtu ob častitljivo stari kmečki hiši. Rekel sem ji, da je nedelja dan počitka, to se razbere iz samega imena tega dneva: ne-delja, sploh pa, da se delo ne izplača, saj so najbolj bogati tisti, ki skoraj nič ali čisto nič ne delajo. S pripombo je bila zadovoljna, smejala se je, pa vendar je nekaolko žugajoče dejala: »Brez dela ni jela«. »Ah« sem rekel, »tako je bilo včasih in ti časi so nepreklicno minili, hrana je zastonj, povejte mi, koliko dobite za kilogram pšenice?« Je rekla, da je oni za prodajo ne pridelujejo, se ne izplača, menda jo odkupujejo po nekaj manj kot za 3o tolarjev za kilogram, če kdo godrnja nad odkupno ceno rečejo:«Jo bomo uvozili iz Madžarske ali Amerike, tam je še cenejša«. »Ja« sem rekel, »no, poglejte v Ljubljani je treba za kavo v lokalu za vogalom odšteti 300 tolarjev, za ta denar je mogoče pri kmetu dobiti neverjetnih 11 kilogramov pšenice. Večerja za dva v boljši restavraciji je vredna 400 kilogramov pšenice, nikogar zavezujoč notarski podpis lahko stane mimogrede eno tono pšenice, denar, ki je izpuhtel pri banki SIB bi zadoščal za nakup, kajjastvem, menda kar za

200 000 000 kilogramov ali 200 000 ton pšenice.«  Če bi dali na vsak vagon po 20 ton pšenice bi imel tak vlak desettisoč vagonov. Taka vlakovna kompozicija bi bila dolga reci in piši l50 kilometrov ali od Ljubljane do Murske Sobote. Osnovno živilo, kar pšenica in posledično moka, prav gotovo je, je v bistvu zastonj. Za osnovno preživetje nima smisla in se ne izplača delati. Taka so osnovna življenska razmerja. Klošarji to dobro obvladajo, klošarji so v bistvu avandgarda modernih socialno ekonomskih vzorcev za vsakdanje preživetje. Takole sem razmišljal, ko sem se odpeljal naprej proti Pečem Preden sem se poslovil, sem še pohvalil hišo, kako, da je lepa. In res, hiša iz druge polovice 19. stoletja je imela obokano vežo z dvoramnimi prav tako obokanimi stopnicami, lep vhodni kamniti portal, na pročeljih je bilo nekaj klasicističnega okrasja. Hiša je bila tudi kar zadeva razpored prostorov  pomanjšana različica večjih in mogočnejših gosposkih rezidenc. Sogovornica je pokazala na nedokončano novogradnjo čez cesto: »Ah, pojdite no, tamle smo zgradili novo hišo, napomlad se preselimo,

tole bomo pa podrli, kdo se bo dajal s tako starino!«    

Tuštanj

Grad Tuštanj je sorazmerno skromna zgradba na vzpetini blizu vasi istega imena. Sem se že m islil kar odpeljati mimo, potem sem se le odločil, da si ga nekoliko natančneje ogledam. Za grad sem že slišal, pa ne kaj posebno določenega, nisem si mogel misliti, da je grad Tuštanj taka slovenska kurioziteta. Na sredi obnovljenega arkadnega dvorišča sem srečal starejšo delovno napravljeno žensko. Ne vem zakaj, kar tako, mogoče iz kakšne posmehljivosti, mogoče je bil za vprašanje kriv moj značaj, sem vprašal: »Ste vi aktualna grofica tuštanjska?« Je rekla: »Ja, jaz sem Ana grafica Tuštanjska!« Tudi v tem odgovoru je bilo nekaj samoposmehljivosti, pa vendar, povedano je bilo tako, da o trditvi ni bilo mogoče podvomiti.

Bilo je takole: Grad je bil narejen leta 1490, tako piše na plošči vgrajeni nad vhodnim portalom v grad, pozneje bil večkrat prezidan prezidan, menjaval je lastnike, leta 1854 se je Maksimilijana Scarija poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom- Kebrovim iz Krtine. Otrok nista imela. Ko je Maksimiljana umrla, se je Luka poročil z Ano Resnik in imel z njo šest otrok. Od takrat je grad v lasti Rodbine Pirnat. Od Lukovih sinov je največ slave dosegel Maksimiljan-Maks Pirnat, ki je bil v svojem času kar znan slavist in publicist. Njegov sin je bil slovenski slikar Nikolaj Pirnat, čigar delo je pravkar na ogled v Ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine in Cankarjevem domu. Nikolajev sin je uveljavljen slovenskim kipar Janez Pirnat, njegova hči Nina je kustosinja v Cankarjevem domu itn. Aktualna  graščaka na gradu Tuštanj sta Ana in Peter Pirnat.  Po čudežu se je po vseh ujmah, vojnah in vsakršnih peripetijah v gradu ohranila celo oprema. Na Slovenskem skorajda ni gradu, ki bi premogel originalno opremo! Tuštanjski grad je po tej strani neverjetna izjema. Pa ne samo to, grad ima celo nepretrgano lastniško kontinuiteto! Po večini gre za bidermajersko pohištvo, slike, nekaj orožja, namizno posodje in podobno. Bogata je knjižnica, ki obsega tudi urbarje tuštanjskih podložnikov.  Posebnost je klavikord iz začetka devetnajstega stoletja. Meni je bila dodeljena posebna milost. Gospa Ana mi je dovolila nekoliko zaigrati na stari klavikord. Glasbilo je precej razglašeno, kljub temu se je dalo slišati: Kje so tiste stezice, kjer so včasih bile? Ja, le kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

Od Bodenskega jezera do Ulma in nazaj

Kolesarski krogi

Vsako leto delam nekoliko širše kolesarske kroge. Ko sem začel s kolesarstvom sem se vozil okrog Ljubljane, potem sem začel kroge širiti na Pohograjske dolomite in Dolenjsko gričevje. Sčasoma sem jih razširil na vse slovenske pokrajine tudi tiste bolj obrobne: Prekmurje, Kras in naše Primorje. Potem mi je postala Slovenija kolesarsko pretesna in sem začel kolesariti po Koroški, Furlaniji, hrvaški Zagori…kaj naj rečem: vsako leto so moji kolesarski krogi večji in širši, bil sem že po Madžarski, Hrvaški, severni Italiji, Avstriji, Romuniji, Slovaški, in Srbiji. Letos je na vrsti Nemčija, čez nekaj dni se nameravam odpraviti s kolesom od Passaua do Donaueschingena, to potovanje bo dolgo blizu 5oo kilometrov.  Kot sem že omenil z leti zmeraj bolj in bolj širim svoje kolesarske kroge. V prihodnjih letih  bodo tako prišle tako na vrsto Francija, južna Italija, mogoče še Poljska in Ukrajina.  Če natanko premislim, ko bom star sto in več let, se bom s kolesom vozil po najbolj eksotičnih delih zemlje: po Sibiriji, po tihomorskih otokih, Ognjeni zemlji v Južni Ameriki, Kitajski, Avstraliji, Sumatri, Madagaskarju molgoče celo po Antarktiki, seveda, če le ne bo prišlo kaj vmes!

Nemčija

Letos se podajam večinoma v Nemčijo. Zaradi zgodovinskih okoliščin je slovenski odnos do Nemčije in Nemcev nekoliko zadržan. Meni je to po svoje sitno, ker bom v tem sestavku v glavnem hvalil Nemce in Nemčijo.

Ferdinand Graf von Zeppelin

Čez noč sem se z vlakom prestavil iz Ljubljane v Friedrichshafen ob Bodenskem jezeru. Mesto živi v znamenju cepelinov. Tu je bil rojen izumitelj teh zrakoplovov grof Zeppelin, tu je velik muzej posvečen izumitlju in cepelinom. Nad mestom se je ob lepem vremenu mogoče popeljati s pravim cepelinom. Kot je znano, so bili cepelini velikanski baloni podobni letečim cigaram, ki so jih v željeno smer poganjali motorji s propelorji. Nekaj časa je že kazalo, da bi utegnili biti cepelini smiselna alternativa letalom. Muzej je narejen s širokim zamahom, pa vendar z velikim smislom za natančnost, nazornost in atraktivnost. Na hitro si ga je mogoče ogledati v desetih minutah, na grobo v pol ure, nekoliko bolj podrobno v dveh urah, natančno komaj v celem dnevu. V veliki dvorani je rekonstruiran del enega od teh velikanskih letečih naprav. Vidna je konstrukcijska zasnova plovila, pritrditev pogonskega motorja in gondola za potnike, ki je bila urejena kor leteča meščanska kavarna.V neki drugi dvorani so v vitrinah na ogled ožgani predmeti in dokumenti s cepelina Hindenburg, ki je leta 1937 zgorel ob pristajanju v New Yorku. S to nesrečo je bilo obdobje cepelinov povsod končano razen v Friederichshafnu. Tu so cepelini obsojeni na večno življenje. V tem mestu je vse v znamenju cepelinov: od mestnega vodnjaka in nepregledne literature, do vžigalnikov, majčk in papirnatih prtičkov.

Lepota

Moji rojaki se radi zaklinjajo, da je Slovenija lepa dežela. Ta trditev se jim zdi aksiomatična skoraj tako kot redosled letnih časov: pomlad , poletje, jesen, zima. Jaz mislim, da je Slovenija (še) lepa dežela, vendar sem mnenja, da je treba včasih dati racionalnemu premisleku prednost pred zanosnimi čustvi.

Predel med Bodenskim jezerom in Ulmom je po osnovni oblikovanosti zelo podoben našemu Prekmurju.

Primerjave se ponujajo, največkrat se za mojo rodovino slabo iztečejo.

Moja domovina je precej zasmetena, ne tako kot , na primer, Madžarska ali Romunija , pa vendar  mnogo bolj kot Nemčija. Tam smeti skoraj da ni na neprimernih krajih, včasih , zelo redko sem videl ob kakšni cesti odvrženo cigaretno škatlo, enkrat ali dvakrat sem naletel na odvržene plastične steklenice, divjega odlagališča smeti nisem videl nikjer.

V Nemčiji, vsaj tam kjer sem se vozil pred kratkim s kolesom je mnogostarih mestnih jeder, cerkva, gradov, palač, samostanov, dvorcev. Vse našteto pogosto povzamemos skupnim imenom stavbna dediščina. Vse našteto je v Nemčiji zgledno popravljeno in vzdrževano.Jaz , na primer, še nikoli nisem slišal za baročno graščino Zeil pri Leutkirchu. To je ogromen stavbni kompleks za tri naše Štatenberge. Ganljivo je bilo videti mlado vrtnarico ki je med trato in peščeno potko v parku razpela vrvico in pulila vse tiste travice, ki so si drznile pognati na potki med peskom. Mogoče Nemci z urejenostjo svojih zgodovinskih spomenikov celo pretiravajo. Meni je bolj všeč pretirana urejenost stavbne dediščine kot zapuščenost kot temeljno dodločilo naših arhitekturnih spomenikov.

Mislim, da Nemci pojma črnih gradenj ne poznajo. Naj mi moji rojaki ne zamerijo, nemške vasi so mnogo bolj arhitektonsko enovite in strnjene, kot so naše slovenske. Kičastih in nafrfuljenih novogradenj skorajda nisem videl. So, vendar so izjemno redke.

Polja so lepo obdelana, no ja, tudi pri nas so polja lepo obdelana, v tem pogledu menda med Nemčijo in našo deželo ni posebne razlike vsaj, kolikor sem mogel dognati s kolesa. Ne vem kakšna je odkupna cena za koruzo ali pšenico v Nemčiji v primerjavi z našimi.  

Fritz

V gostilni s prenočišči v kraju s čudnim imenom Bellamont me je takoj vprašal od kod sem prikolesaril in kam grem. Sem rekel ,da sem tega dne naredil približno 14o kilometrov in , da nameravam naslednji dan zaključiti svojo pot ob Bodenskem jezeru. »Ha« je rekel Fritz,« to je preveč za en dan,« on jih naredi s svojo ženo kakih 40-50 na dan. Pokazal je na oči: »Zato pa gledam naokrog! Treba je gledati! « je še dodal. Odvrnil sem mu, da tudi sam gledam naokrog sicer pa, da nekateri celo življenje gledajo, pa skoraj ničesar ne opazijo, čas ni edini kriterij opazovanja, rekel sem, da je treba opazovati z glavo, oči so le posrednik. Fritz s pripombo ni bil zadovoljen..V nogometnem žargonu bi se reklo, da je bilo 1: 0 za mene. » Kaj pa delate, kadar ne kolesarite« je spet začel. Sem rekel, da sem » stuhler«. Jaz v nemščini nisem najbolj trden, nesmiselno se mi zdi, da bi bil »tischler« ali po naše mizar, če delam skopraj izključno stole. Fritz spet ni bil zadovoljen: »Stuhler, das ist kein beruf – stolar, to ni neben poklic«. Nekako sem mu razložil kako in kaj je z menoj. »Ah« je rekel:« Zie zind ein schreiner«. »Ne«, sem rekel,« še nobene skrinje nisem naredil v svojem življenju, jaz sem stolar«. Potem sem mu razložil, da nisem tovarnar, niti lastnik večje delavnice, delam sam, delavnica je majhna, kljub temu imajo morebitni kupci na voljo več kot 100 različnih modelov stolov. Imam razglednice, kjer so naslikani nekateri moji stoli, če hoče, mu lahko kakšno pošljem, le naslov mi mora zaupati. »Nesmisel« je skoraj jezno odgovoril« jaz sem že star, sem v penziji, stole imam, niti na misel mi ne hodi, da bi nabavljal kakšne nove stole, še tega bi se manjkalo!« Skromno sem odgovoril, da bi ga z razglednico le nekoliko informiral, tako, da bi vedel, nikakor ga ne mislim siliti v kakšen nakup, sploh pa, naredil sem tudi že precej nagrobnikov, mogoče bi ga taki artikli bolj zanimali. Beseda »naredil« je v tem primeru ambivalentna. Naredil sem seveda le osnutke za nagrobne spomenike, dobesedno so jih naredili kamnoseki in kovinarji, no, to ni važno. Fritzu se je čeljust povesila. Bilo je 2 : 0 za mene. Ni dal miru. »Od kod pa ste ?« Povedal sem. »Iz Ljubljane, ali res, prihajate torej iz Jugoslavije!« Tisto o Jugoslaviji je bilo povedano nekoliko privoščljivo in zaničljivo. »Gospod Fritz«, sem rekel« ali je Konrad Adenauer še nemški cesar?«  »Kaj« je privzdignil glas »kakšen Adenauer, kakšen nemški cesar, umrl je že pred tridesetimi leti!« »Res?« sem vprašal »nisem vedel«. »To bi morali vedeti,« ozrl se je naokrog po gostilni, nekateri gosti so že prisluhnili najinemu razgovoru, tudi mlada gostilničarka se je približala, »tale ne ve, da je Konrad…« Gostje so smejali, eden je s prstom kazal na Fritza, tudi meni je šlo na smeh, Fritz se je ugriznil v jezik in bilo je 3: 0 za mene. Fritz je postal resno nejevoljen, mislim, da je bil že kar malo srdit, odnehal pa ni: » Zakaj pa kolesarite po Nemčiji«? Vprašanje ni bilo čisto nič prijazno, razumel sem ga, da hoče reči, da bi bil lahko kolesaril kar doma, če že imam čas za taka opravila. »To je pa tako«, sem odvrnil,« mnogi Nemci so že bili že tako ali drugače na obisku v moji domovini, pa sem si  mislil, prav bi bilo in spodobilo bi se bilo, da jim vrnem obisk, kot vidi, sem prišel s kolesom ne s kakšnim pancervagnom!«  To je bilo preveč, Fritz je  bil užaljen, imel je, po moji presoji, blizu sedemdeset let, premalo za kakšno aktivno udeležbo v zadnji veliki vojni..»Das ist zufull«, demonstrativno je še sporočil, da gre spat, za njim je odšla še njegova soproga, ki je bila ves čas tiho; kaj je pa hotela, saj je zaletavega Fritza dobro poznala. Tudi  jaz sem imel občutek, da me je mogoče nekoliko preveč zaneslo, tudi poslušalci pripombe niso bili veseli. Spil sem pivo, poslovil sem se. Navzlic vsemu: bilo je

4: 0 za mene.

Zilfriede

Proti koncu mojega tretjega dne na Nemškem sem prikolesaril v vas Schleinsee. Sonce je žgalo , kar se da, po klancu navzgor mimo vaške cerkve sem se skoraj nehote znašel na gostilniškem vrtu. Vse skupaj sem začutil, kot namig višje sile, ustavil sem se, poiskal sem senco in od daleč sem naročil vrček piva. Prvi vrček sem popil kot sredstvo proti dehidraciji, z drugim sem pogasil žejo. Potem sem naročil še nekakšno sirno solato s kruhom. Vse skupaj sem poplaknil še s tretjim vrčkom piva. Vse našteto mi je nosila na mizo mlada Zielfriede, tako ji je bilo ime, kot mi je kasneje povedala. Trije vrčki piva niso kakšna posebna količina te pijače za močnejšega dedca, kot sem jaz. Vseeno sem postal nekoliko  sentimentalen, začel sem premišljevati o usodi stvari, sam sebi sem se začel smiliti, čeprav za kaj takega v resnici nisem imel nobenega vzroka. Kaj pa rinem v največji vročini po svetu, saj bi bil lahko ostal doma itn. Potem je prišla lepa Sielfrieda: »Oh, ich bin so mude« je rekla in se vsedla visavis mene k mizi Začela je pisati račun, najbrž sem jo zato poklical k mizi, ne spominjam se več natančno. Neko lepo mlado dekle se je vsedlo zaradi mene k moji mizi. Obšla me je vznesenost, ki se ne pritiče dedcu v letih, kot sem jaz. Nekaj sva se že morala pogovarjati, da me je vprašala: »Kdo pa ste vi, od kod prihajate, kam vas nese naprej?« Nehala je s pisanjem računa, naslonila se je na komolce. To je navadno vprašanje, na kolesarskih potovanjih me mnogi podobno sprašujejo. Jaz ponavadi odgovorim, da sem učitelj telovadbe, včasih rečem, da se ukvarjam z lesom, včasih, zelo redkokdaj, rečem, da sem turistični žurnalist, enkrat ali dvakrat sem se predstavil kot računski prokurist, še sam ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Tistega razžarjenega sončnega dne na gostilniškem vrtu v Schleinseeju z Zielfriedo visavis pri mizi, z nekaj vrčki piva v glavi in telesu, se mi je zdelo, da se moram predstaviti Sielfriedi v svojem  razneženem bistvu. Rekel sem: »spoštovana mladenka, jaz sem Drajaman«. Ni me razumela. Še enkrat sem počasi ponovil:« Jaz sem Draj – a – man!« Spet me ni razumela.

« Was das bedeutet? Kaj to pomeni?«  Razložil sem ji: »Drei-to je po vaše tri, ali ne.« Prikimala je. »A je prva črka v abecedi, man je po nemško mož, človek, oseba, tako nekako. Jaz sem torej človek treh A-jev.«« Kakšnih treh A-jev?« je vprašala. »Preprosto sem rekel, prvi A je kot ALTE, zaznamuje mojo starost, drugi A pripada besedi ARME-to pomeni po naše ubog, tretji se nanaša na besedo ALAIN po naše bi se reklo osamljen, sam, zapuščen, ali tako nekako.« Pričakoval sem kakšne tolažilne besede češ, saj še niste tako stari, kdor lahko biciklira ima veliko časa in je najbogatejši človek na svetu, biti sam s sabo je dobra družba, včasih nekoliko naporna itn, itn.  Namesto tega je rekla: « Oh, bežite, bežite, še dobro, da niste Fimf-A-man ali pa, recimo Zwanzig-A-man, ali pa bognedaj Tausend-A-man!«  Imela je prav, nobena nesreča ne more biti tolikšna, da je kakšna druga ne bi mogla preseči. Jaz sem v tisti gostilni pozabil moj kolesarski slamnik, mogoče je k temu pozabljenju pripomoglo tudi pivo in lepa Zielfriede in zgodila se je posledična nesreča. Sonce me je neusmiljeno ožgalo po obrazu in po nosu še posebej tako, da si ga še dandanes mažem z različnimi medikamenti proti opeklinami.

Stolp do nebes, nesmisel na tleh

Gotski cerkveni stolp v Ulmu je visok 165 metrov  in je najvišji na svetu. To je tako, kot bi postavil skorj tri ljubljanske nebotičnike enega na drugega. Na tisoče in tisoče kamnov je zloženih z milimetrsko natančnostjo v mogočen stolp in spomenik človeškemu ustvarjalnemu geniju. Brez betona, železa in jekla brez katerih si ne predstavljamo nobenih gradenj v naših časih, kaj šele, če gre za tako nezansko visoke stavbe. Bravo srednjeveški graditelji gotskih katedral! Pred cerkvijo je velik trg, ki ga zamejujejo stare meščanske hiše. Sredi trga je pet skodelic za kavo. Štiri so naložene ena v drugo ena je postavljena zraven v nekoliko poševni legi. Seveda ne gre za prave skodelice za kavo temveč za betonske povečave originalov v velikosti nekaj metrov. Nekje zraven brizga voda, po skodelicah velikankah plezajo otroci. Vprašal sem, kaj za vraga naj bi pomenile skodelice za kavo na tako veličastnem in znamenitem trgu.  Povedano mi je bilo, da so naložene skodelice za kavo moderen vodnjak, gre za kiparski dosežek in prispevek mestu Ulmu zelo slavnega nemškega umetnika. Ah, po svoje sem si kar oddahnil, človeška umska nesorazmernost in banalnost tudi na Nemškem ne pozna meja.

Mestna oprema

Na svoji zadnji kolesarski poti sem mimo Ulma in Friedrichshafna videl še mnoga druga mesta. Povečini gre za stara mesta s srednjeveško zasnovo z mnogimi kasnejšimi zlasti baročnimi prezidavami. Ponekod so ohranjena mestna vrata obzidje in podobno. Vse je brezhibno urejeno: trgi, tlaki, robniki, konfini,  svetilke, klopce, vodnjaki in vse ostalo, kar sodi v pojem mestne opreme. Vse našteto je večinoma novejšega datuma. Ne vem kako bi rekel, saj je res vse skrbno narejeno in lepo vzdrževano, a se mi je zdelo vendarle nekako stereotipno in nedolmiselno. Spomnil sem se Plečnikovih ureditev podobnih stvari v mojem rodnem mestu. Ja, tudi v teh stvareh je bil veliki mojster nenadkriljiv v vsakršnih svetovnih primerjavah. Kongresni trg, Vegova ulica, Trg Francoske revolucije, Zoisova ulica, Trnovo, Šance, stara cekev v Šiški…so nekateri predeli našega stolnega mesta, kjer je bil na delu veliki mojster. Kod da bi bi povsod poganjale velike rože velike poetične umetnosti. Celo vsakdanja nemarščina, prometno nasilje in splošna brzbrižnost ne morejo zatreti velike umetnosti. Ko pišem o svojem kolesarskem potepanju po Nemčiji se mi je utrnilo: Plečnikova fotografija bi morala biti natisnajena na bankovcu za sto miljard slovenskih tolarjev.