Category Archives: Potopisi

ŽUMBERAK

Rosalnice

Na karti je pisalo Novo Mesto K1-Rosalnice, čeprav sem se namenil z vlakom v Metliko. Na blagajni so mi rekli, da je vse v redu, tako je napisana karta do Metlike. In res, izstopil sem s svojim zložljivim kolesom na postaji z napisom Metlika. Postaje Rosalnice sploh ni, je pa v bližini postaje vas Rosalnice. Mislim, da je ta moja karta zbirateljski kuriozum. Napisana je do izstopne postaje, ki je dobesedno ni. Mogoče bi se lahko celo življenje z njo po mili voplji prepeljaval po slovenskih železnicah, sprevodnikom bi kazal karto in zahteval bi, da me odlože na postaji Rosalnice, kot je označeno na karti.

Hotel Bela krajina

Bilo je že pozno zvečer in tudi tokrat sem prespal v hotelu Bela krajina v Metliki. Meni je ta hotel zelo pri srcu. Prenočevanje v tej dotrajani stavbi pomeni nostalgično vrnitev v čas »vaše in naše mladosti«, ko se je narodila Cockta in se je meni in moji generaciji zdelo, da je svet in vse na svetu šele z našim prihodom dobilo svoj pravi smisel. Pa še to: Hotel Bela Krajina stoji ob Cesti bratstva in enotnosti (jugoslovanskih narodov) št 27.

Hotel Bela krajina je bil zgrajen v šetdesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi bil hotel biti bolj dramatičen bi rekel, da je bil narejen v prejšnjem tisočletju. Je zgled špartanske  »socialistične« arhitekture, kot med kolegi včasih posmehljivo komentiramo takratno arhitekturno produkcijo. Hotel je bistvu prav tak, kot je bil ob nastanku: pročelja, stopnice, tlaki, terasa, jedilnica, sobe, instalacije, oprema itn, s pripombo, da je vse našteto po letih intenzivne rabe in izrabe močno odrsano, oguljeno, čadasto, utrujeno in izrabljeno. Nad recepcijo visi obledela črnobela velika fotografija postavnih mladcev v belokranjskih nošah. Pozirali so s kosami v rokah v nekem brezovem gaju. »Tile pa že dolgo kosijo« sem rekel. »Ja, in sploh se ne utrudijo« mi je odgovoril mož za pultom. Kolo naj odnesem kar s seboj v sobo, pred spanjem naj vsekakor nekoliko pogledam po Metliki, kjer se dogaja Belokranjska vigred, je še dodal.

Belokranjska vigred

Med to tridnevnico v središču stare Metlike popijejo in pojedo Belokranjci mnogo več in preveč obojega, kot navadne dni. Vse našteto štejejo kot folklorno dolžnost.  K taki prireditvi spada bobneča narodnozabavna glasba, to se razume. Prireditev je podobna Pivu in cvetju v Laškem, Ribiški noči v Izoli, Planiškim poletom, Dnevom na Lentu v Mariboru, Kurentovanju v Ptuju, Izbiri kraljice vina v Vipavski dolini, Dnevom češenj v Brdih itn. V Ljubljani so včasih sloveli dnevi, ko je bil na Gospodarskem razstavišču Vinski sejem, vseslovensko ženstvo se je veseljačilo za 8. marec. Se kdo še spominja ljubljanske Kmečke ohceti?

Uradni list in belokranjska pogača.

Zašel sem v pritličje neke stavbe na Glavnem trgu, kjer je Aktiv kmečkih žena Bele krajine pripravil prodajno razstavo vsemogočih krušnih izdelkov in peciva. Jaz sem si kupil eno lepinjo, tako se mi je vsaj zdelo v začetku. Dobil sem poduk, da gre za Belokranjsko pogačo in ne kakšno lepinjo, to je tipično belokranjski močnati izdelek. Skupaj s pogačo sem dobil še listič na katerem so bili navedki iz Uradnega lista R Slovenije . Med paragrafi sem razbral, da je Belokranjska pogača zaščitena močnata jed sestavljena iz moke, vode, soli, maščobe in kvasa. Preden jo spečejo jo zaradi lepšega povrhu z nožem plitvo križem kražem porišejo. Potem jo še namažejo z stepenim jajcem in potresejo s kumino. Kdor hoče spečeno pogačo pojesti, jo mora trgati z roko, bognedaj bi se je lotil z nožem, to je prepovedano.  Tudi to piše v Uradnem listu  R Slovenije. Jaz sem potem v skladu z Uradnim listom trgal in jedel kupljeno pogačo, pa kaj, saj noža tako in tako nisem imel s sabo. Vmes sem zmerno dodajal nekaj belokranjskega belega vina z bližnje stojnice. V Beli kranjini se mi zdi smiselno piti zgolj belo vino.

Plemenitost ima kratke noge

Ne vem od kod in od kdaj mi je ostalo 15 angleških funtov. Naslednji dan sem jih hotel na meji zamenjati v hrvaški denar. Mož v menjalnici mi je transakcijo odsvetoval. Ob zamnjavi v naše tolarje bom ob 3,5% za provizijo in potem bom ob menjavi iz tolarjev v kune  še enkrat ob 3,5% vrednosti mojih funtov.  Transakcijo naj opravim v banki na hrvaški strani, tam ne poznajo menjalniških provizij. Bil sem patriotsko neomajen in sem še naprej molil tistih l5 funtov. Mož se je začel nemočno smehljati, veste je rekel: »Zdalje nimam v menjalnici prav nobene hrvaške kune«! No ja, sem si mislil, plemenitost je dobila zemeljske razsežnosti, tako se v življenju večkrat dogaja. Na drugi strani je na vratih banke pisalo, da ob sobotah ne poslujejo.

Ozalj

Ozalj je majhno mestece že na hrvaški strani. Kljub temu premore kar štiri znamenitosti.Prva znamenitost Ozalja je slikarka Slava Raškaj (1877 – 1906) in njena tragična življenska zgodba. Bila bi vredna romana ali filmske upodobitve. Slava Raškaj je bila od rojstva gluhonema. V nekem slovečem zavodu na Dunaju so odkrili njen velik risarski in slikarski talent. Pozneje naj bi se izpopolnjevala v slikarstvu še pri nekem slavnem profesorju, mislim, da v Zagrebu. Med lepo mlado slikarko in profesorjem se je vnela romanca. Kako in kaj je bilo s tem razmerjem  nisem čisto natančno ugotovil, resnica je, da je Slava Raškaj umrla pri devetindvajsetih letih v umobolnici. Njena umetniška zapuščina obsega lepe, nežne, krhke, natančno potrpežljive akvarele in risbe. Prevladujejo pejsaži, cvetje in tihožitja. Nekaj je tudi portretov. Delo Slave Raškaj pripada liričnemu realizmu. Viharni tokovi takrat aktualnega impresionizma so se je komaj kje nekoliko dotaknili. Pokopana je na travnati livadi tik ob župni cerkvi sv. Vida. Neznana skrbna roka, zdi se, da dan za dnem, ganljivo  urejuje grob pokojne Slave Raškaj.

Druga in tretja znamenitost sta baročna cerkev Sv Vida in srednjeveško baročni grad na pečini tik nad Kolpo. Obe arhitekturi sta vredni ogleda, čeprav je takih in podobnih zgradb po svetu, ki nam je najbolj domač in najbližji precej. Muzej v gradu je stereotipno zasnovan: predzgodovinske najdbe, antika oziroma Rimljani, drobci srednjega veka, barok in rokoko, l9. stoletje, ilirizem, dokumenti o gradu, nekaj etnografskih predmetov, znameniti bivši in sedanji lastniki gradu in še kakšna stvar od tu in tam. Meni je bila posebno všeč živahno poslikana omara za mašne plašče iz l7. stoletja. Tisti dan so se po gradu in okrog gradu trudili z akvareli številni udeleženci neke likovne kolonije, Škoda, da je Slava Raškaj že pokojna, nekateri bi upravičeno potrebovali kakšno njeno korekturo.

Četrta znamenitost je Munjara. Tako se reče elektrarni na Kolpi pri Ozalju. Narejena je bila daljnega leta 1908. in od takrad naprej neprekinjeno prede elektriko. Tudi ob mojem obisku se je veselo vrtela. Strojna oprema, regulacija pretoka in generatorji so še originalni izpred 100 let, le upravljalski pult je bil posodobljen. Vse je spravljeno v  neogotski stavbi, ki je zgled lepe in za vse čase narejene arhitekture. Vse je nadvse skrbno narejeno, okna vrata, kamniti zidivi, venci, nadstreški, obokani izpusti za vodo, napis na stavbi…To je stavba ob kateri rečemo:«Ja, ta stari so pa znali.« Včasih imam vtis, da moderni časi lepi arhitekturi niso naklonjeni. Moji kolegi mi zato očitajo črnogledost kar zadeva arhitekturno stroko. Naj bo že kakorkoli, koncem petdesetih let so Hrvati postavili na drugi strani jezu še eno hidrocentralo. Ob stari Munjari je puščoba in vulgarnost nove elektrarne še bolj vpadljiva in vpijoča. V nogometnem žargonu bi lahko rekel 10 : 0 za »tastare« graditelje. Stara Munjara je bila narejena v celoti od izkopov, temeljev, zidov, stavbne in strojne opreme v enem samem letu, kljub temu, da so, na primer, turbine, generatorje in druge težke dele opreme z voli vozili od železniške postaje v Karlovcu do Ozalja. Ob tem sem se spomnil gradnje naših elektrern na Savi od Zidanega mostu navzdol. Gradimo jih že več kot dvajset let. Veliko Save je med tem že preteklo in veliko je še bo, preden bodo narejene.

Krašić

V Krasiću je vse v znamenju pokojnega hrvaškega kardinala in zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Še leta 1945 si je s častne tribune skupaj z maršalom Titom ogledoval prvomajsko parado v Zagrebu. Potem je bil zaprt v Lepoglavi in nato konfiniran v rodnem Krašiću, kjer je tudi umrl. Od takrat je Krašić romarsko mestece. Vsak dan se vanj zgrinjajo trume hrvaških  božjepotnikov. Temu ustrezen je vsakdanji turistično trgovski utrip mesteca. V Krašiću imajo muzej Alojzija Stepinca. Oskrbnik  muzeja me ni bil čisto nič vesel. Očitno se mu je nekam mudilo. Rekel je, da mi ne bo zaračunal vstopnine, če si ga bom hitro ogledal. In je res šlo bolj na hitro, na koncu sem hotel kupiti dve muzejski razglednici. Oskrbniku se ni dalo preštevati drobiža in sem ju zato dobil zastonj! Iskal sem letnice rojsatva in smrti kardinala Stepinca. V hrvaški Minervi iz leta 1939 mu je namenjena ena vrstica, v naši Sovi iz leta 1976 ni omenjen, v zagrebški Jugoslovanski enciklopediji iz leta 1981 ga prav tako ni najti. Iz zadrege sem si pomagal z Menašejevim Biografskim leksikonom iz leta  1994: Alojzij Stepinac 1898 – 1960.

Kanjon Slapnice

Vsaka višja hiša še ni nebotičnik, vsaka zvezda ni repatica, vsaka ptica ni orlica itn in tudi reka Slapnica ne teče po kanjonu, čeprav je tako napisano na zemljevidu, ampak po nekoliko bolj tesni dolini. Kljub temu je bilo  kolesarjenje po ozki cestici nadvse prijetno. Pot ob Slapnici je nekoliko »kolesarsko« ozančena. Pa kajjastvem, menda kolesarjenje na Hrvaškem še ni posebno razvito, jaz nisem na poti srečal nobenega kolesarja in sploh nobene žive duše.  Moj izlet je na tej poti doživel svoj višek. Tudi zato, ker sem se na koncu povzpel na skoraj 700 metrov visok zaselek Jelenići. Od Jelenićev gre pot le še navzdol. Še prej sem v tej vasici nakrmil najbolj sestradanega psa na svetu. Približal se mi je tako, da se je plazil po trebuhu in tiščal gobec k tlom, pa še cel se je tresel od vznemirjenja. Tako obupno servilnega živega bitja še nisem srečal. Iz Jelenićev se cesta počasi spusti v dolino reke Bregane, ki je, kot je znano, proti koncu mejna reka z našo državo. Ustavljal se nisem več, saj se je dan že počasi iztekal.

Zagreb

Od naselja Bregana je najbližja železniška postaja v Dobovi, pa kaj ko je vmes Sava. Na voljo so mi bile Brežice ali Zagreb. Odločil sem se za Zagreb. Do Samoborja je še nekako šlo. Potem je ceta proti Zagrebu postala prometna, kljub vožnji po skrajnem robu in celo po peščenih bankinah sem se počutil neprijetno in ogroženo. V Sveti Nedelji sem si mislil:«Zapik, dovolj!« Z primestnim avtobusom sem se dal prepeljati v Zagreb. Vlak z Glavnega kolodvora je štartal ob 21.05, čez dobri dve uri sem bil že v Ljubljani.

Kolesarski izlet čez Žumberak je bil lep in ga kolesarskim vandravcem zelo priporočam. Na voljo je izletniški zamljevid » Spominsko območje Žumberak-Gorjanci« v merilu 1: 50 000.

MOSTAR

Polotok Pelješac ali kako me nihče ne pogreša

Letos sem se spet odpravil na veslanje z mojim gumijastem kanujem po Jadranskem morju natančneje po morju sem priveslal iz Velikega Stona v Mali Ston na polotoku Pelješcu. Oba kraja sta po kopnem narazen za slaba dva kilometra. Po morju okrog polotoka sta narazen za kar zajetnih 175 kilometrov. V tem primeru je treba pluti iz Velikega Stona ob desnem morskem bregu. Če bi izbral morsko pot s plovbo ob levem bregu morja bi pot vodila okrog in okrog Evroazije in Afrike in bi bila dolga na desettisoče kilometrov.  Izbral sem desno varianto in sem pot po morju  preveslal v petih dneh. Imel sem lepo vreme in sem lahko na dan naveslal več kot 30 kilometrov. Pred Trpnjem sem doživel pravi vihar na Jadranu. Prav neverjetno je, kako se lahko vreme naenkrat spremeni, kakšen orkanski veter se lahko sproži in kako veliki valovi nastanejo v nekaj minutah. Naslednji dan sem prišel prav do dna zaliva ob Malem Stonu, obšla me je nekam čudna melanholija, imel sem občutek, da z letošnjim veslanjem še nisem čisto potešen, ni se mi še dalo domov. Vseeno sem poklical domače po telefonu, če me kdo kaj rabi ali pogreša, sem vprašal. Odgovor je bil nedvoumen, nekaj telefonskih klicov je bilo, pa nič posebnega,  nihče me pretirano ne pogreša, nihče nujno ne potrebuje moje prisotnosti, znanja in morebitnih uslug. To se mi je nekoliko zamalo zdelo, posamezniki imamo včasih občutek, da se svet brez nas ne more vrteti. Da smo neobhodno kolesce v občestvu. V resnici seveda ni tako, pokopališča so polna nenadomestljivih pokojnikov. Nekoliko užaljen sem si mislil: »Prav, bom pa nekoliko podaljšal tole potikanje po Jadranski obali.«

Ploće

Čolnu sem spustil dušo in ga pospravil v nahrbtnik, pospravil sem svoje stvari v vrečo, povzpel sem se na jadransko magistralo in s prvim avtobusom sem se potegnil do Ploć, ki leže, kot je znano, blizu izliva reke Neretve v Jadransko morje. Temu kraju se je včasih reklo Kardeljevo, sedaj so spet Ploće. To je precej dolgočasen kraj, prevladuje sodobna arhitektura; meni se ne bi zdelo posebno imenitno, če bi ta kraj poimenovali v Janezovo, ali Suhidol, ali Suhadolčevo, bogsigavedi zakaj meni na čast.

Turističko informacioni centar

Vsaj dvakrat sem šel mimo, preden sem opazil skromen napis na nekih vratih in urad za njimi. V tem centru se je čas ustavil že pred dolgimi leti. Ponošena oprema je bila še od pokojnega STOLa iz Kamnika, po stenah so viseli orumeneli plakati, nekaj jih je bilo prelepljenih s selotejpom  čez stekla nekakšne izložbe zato, da se ne bi preveč notri videlo. Za mizo je sedel prileten možak, zdolgočaseno tipkal je z dvema prstoma na pravi stari pisalni stroj znamke Olimpia. Mojega obiska ni bil čisto nič vesel, tega občutja sploh ni skrival, komajda me je namrgodeno pogledal izpod čela. Takoj sem se opravičil, ne bom ga motil, samo pove naj mi, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno, natančneje v Mostar. Zavzdihnil je, tega ga še nihče nikoli ni vprašal in žal mu je,  ne more mi pomagati, on ne ve, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno. Sklonil se je nad pisalni stroj, da bi nadalnjeval s tipkanjem, pa kar naenkrat, kot da bi ga prešinilo usmiljenje in volja do dobrih del, se je vzravnal, rekel je, da bo telefoniral. Mogoče se je celo malo nasmehnil, naj bo tako ali drugače, med nama je nastal nekoliko bolj oseben kontakt, postala sva, kot sem kmalu dognal, vzajemna raziskovalca. Po telefonskih informacijah  je dobil številko špedicije v Ploćah. Na špediciji niso vedeli, če gre lahko slovenki turist z osebno izkaznico v Bosno, pokliče naj policijo. Na policiji v Ploćah nama niso  znali pomagati, predlagali so naj pokličemo carinsko službo na mejnem prehodu v Metkoviću. Tudi tukaj so bili brez moči, oni bi me spustili z osebno izkaznico iz Hrvaške, kako bi ravnali njihovi bosanski kolegi ne vedo, pokličemo naj carinike na bosanski strani mejnega prehoda. Mož v turističnem uradu je postal trmast in vztrajen, ni odnehal, sedaj je šlo že za mednarodne telefonske klice, poklical je bosanske mejaše, oni so bili mnenja, da z osebno izkaznico ne morem v Bosno, da pa naj za vsak slučaj pokličemo še bosansko policijo, oni bodo zagotovo vedeli kako in kaj je s to stvarjo. Spet je sledil mednarodni telefonski klic na bosansko policijo. Ne vem, kam je možak v Turistično informativnem centru telefoniral: policajem na mejnem prehodu, v Mostar ali na centralo v Sarajevo, vsekakor je bil odgovor nedvoumen: z osebno izkaznico ne morem v Bosno, za vstop potrebujem veljaven potni list. Za vse naštete klice je mož v Turistično informativnem centru beležil telefonske številke na majhen listič. Ko sva končala z raziskavo, sem ga prosil, če mi lahko odstopi listič za spomin, zdel se mi je dekorativen in zanimiv dokument. Najprej se je nekoliko zganil, kot bi mi hotel podati omenjeni listek, pa se je sredi giba premislil in rekel, da mi lističa ne namerava podariti. Potem sem ga nekaj časa prepričeval, češ, papir bom imel za spomin, saj ga namerava tako in tako zavreči itn. Bil je odločen: «Ne in ne in še enkrat ne« je rekel in pred menoj raztrgal listek s telefonskimi številkami.

Prehodi in mejaši

Spet sem šel nazaj na avtobusno postajo. Če ne morem do Mostarja, se bom odpeljal vsaj do Metkovića, to je zadnji kraj ob Neretvi na hrvaški strani. Hotel sem na avtobus, ki je bil sicer namenjen v Tuzlo. Voznik in spremljevalec sta bila zgovorna, onadva v naselje Metković sploh ne peljeta ampak direktno na mejni prehod med Hrvaško in Bosno, ki je blizu Metkovića. Razložil sem svoje težave, jaz bi najrajši v Mostar, pa menda ne smem čez mejo z osebno izkaznico. Nekoliko sta se zamislila. Predlagala sta mi, da grem z njima do mejnega prehoda, če me bodo Bosanci spustili čez, me bodo, če ne, bom pač na mejnem prehodu izstopil iz njunega vozila. Čez slabo uro sem bil že na mejnem prehodu med Hrvaško in Bosno. Bosanski mejaš je povšno pogledal po redkih potnikih v avtobusu, tu in tam je od kakšnega potnika zahteval dokumente, mene še pogledal ni, jaz se mu tudi nisem javljal in tako sem bil čez nekaj minut že v Bosni. Ne vem in ne bom nikoli vedel, kako in kaj je bilo s tem mojim prehodom iz  Hravaške v Bosno, vem le, da je šofer že prej izstopil iz avtobusa, mogoče je bosanskim oblastem že prej pojasnil kakšenega potnika ima na avtobusu. Čez eno uro in pol  so me prijazni bosanski avtobusarji odložili v predmestju Mostarja.

Rat

Vojne spopade v začetku devedesetih let prejšnjega stoletja opisujejo v Mostarju ko rat. Zgodovina pozna: secesijsko vojno, prvo in drugo svetovno vojno, domovinsko vojno, osvobodilne vojne, balkanske vojne, tridesetletno vojno, punske vojne in podobno. V Mostarju govorijo samo o ratu. Kadar kdo v Mostarju reče rat se ve za kakšen in kateri rat gre, zadnji rat v Mostarju ne potrebuje nobenih posebnih pridevniških pojasnil. Po žrtvah in razdejanju je zadnji mostarski rat neprimerljiv z vsemi predhodnjimi.

Mostarska slavja

Hrvaški topničarji pod poveljstvom generala Praljaka so septembra leta 1993 streljali s topovi v znameniti Stari most delo turškega arhitekta Hajrudina zgrajenega v letih 1557- 1566. Najprej so ga obstrelili s severne strani potem so delo nadaljevali še z južne strani dokler ni most omahnil in se zrušil v Neretvo. Strelci in njihov poveljnik so dejanje razumeli kot zmago krščanskega zahoda nad divjaškimi vzhodnjaki in častilci Alaha. Ko je most zgrmel v Neretvo so z dodatnimi salvami počastili dogodek. Veselju in praznovanju med strelci menda ni bilo ne konca ne kraja. Zvečer so priredili ognejemet. Prav neverjetno je, kako se lahko najbolj barbarsko in brezbožno dejanje prikaže kot vrlina. Zgodovina je polna takih dogodkov. Nad dejanjem hrvaških topničarjev se je upravičeno zgražal ves svet, tudi v Sloveniji nismo zaostajali, čeprav, ja čeprav, zmeraj se najde kakšen čeprav, smo tudi v Sloveniji med zadnjo vojno in po njej v imenu ideološke čistosti in napredka podrli kar nekaj arhitekturnih spomenikov predvsem gradov, dvorcev in cerkva. Kasneje je ideologijo za take akcije  zamenjal promet in domnevne prometne zagate. Arhitekturne stvaritve so najbolj očitni in vidni simboli zmogljivosti in obstoja posameznih narodov in kultur. Na repertoarju zmagovalcev je skoraj zmeraj rušitev in odstranitev arhitekturnih simbolov premagancev, s temi dejanji premagancem jemljejo najbolj vidno bit in bistvo eksistence.

Nazaj v Mostar! Ko sem bil pred nekj tedni v Mostarju je bil Stari most že obnovljen. Novi Stari most je na pogled prav tak, kot je bil originalni. Vse je narejeno spet tako, kot je bilo, le novi kamni, vgrajeni v mogočen obok mostu, se nekoliko preveč bleščijo s svojo belino. Sčasoma bodo potemneli in Novi Stari most bo spet le Stari most. Prebivalci Mostarja turistom tako in tako ne bodo pripovedovali, kako je bilo z mostom septembra leta 1993, sami si bodo skušali dopovedati, da je Novi most v bistvu le Stari most na nov način. Za obnovo mostu se je zbiral denar z vseh koncev sveta, veliko je prispevala Turčija. Mislim, da je bil vodja obnove turški inženir. Ko je bil most spet tam, kot je bil, so v Mostarju pripravili veliko slavje ob otvoritvi Novega Starega mosta. Za to priložnost je bila zgrajena na bregu pod mostom velika tribuna za množico povabljenih. Ceremonija ob otvoritvi je obsegala ognjemet, godbo in veliko vznesenih govorov, poudarek je bil na kulturnem in umetniškem pomenu mostu, ki je, in naj tudi v naprej povezuje na dobeseden in simbolen način oba bregova Neretve. Mostar je ob tem postal spet mesto vredeno svojega imena.

Usoda je lovec

Tole bom napisal tako, kot so mi povedali. Jaz nimam nobene možnosti, da bi preverjal, če je bilo res tako, kot sem slišal. Ko so se bosanski Hrvati in Muslimani še skupaj zoperstavljali Srbom je turška vlada iz zgodovinskih razlogov in simpatij do svojih muslimanskih bratov poslala v Ploče eno ladjo z vsakovrstnim orožjem. Orožje so si v celoti z zvijačo prisvojili Hrvati in z njim udarili po dotedanjih muslimanskih zaveznikih. Še prej so se menda s Srbi zmenili za premirje. Tako se je zgodilo, da je bil Stari most porušen in podrt s turškim orožjem! Turki so most zgradili in turško orožje ga je podrlo. Nazaj so ga v glavnem zgradili spet Turki, to sem že omenil. Zgodovina je pogosto bolj neverjetna, kot je še tako bujna domišljija!

Minareti in zvoniki

Ko so se vojni spopadi med Hrvati, Srbi in bosanskimi Muslimani končali je bil pogled iz zraka na Mostar prav tak, kakršna so bil velika nemška mesta po zavezniških bombardiranjih ob koncu druge svetovne vojne. Najbolj je bilo porušeno mestno središče in od tega spet najbolj slikovit-orientalsko- turistično-srednjeveški del ob Starem mostu z mostom vred, predmestja in okolica so bila precej manj razrušena. Napadalci so hoteli za zmeraj uničiti dušo in temeljna določila Mostarja. V topniških in tankovskih napadih so bile porušene ali močno poškodovane vse mošeje in džamije s pripadajočimi verskimi objekti na južnem bregu Neretve, podrta je bila katoliška cerkev na severnem bregu Neretve in pravoslavna cerkev, ki je stala tudi na južnem bregu. Menda s pomočju arabskih naftnih bogatašev so bili zgledno popravljeni in nazaj narejeni vsi muslimanski verski objekti. Vse je narejeno nazaj tako, kot je bilo. Kar nisem se mogel načuditi natančnemu in perfektno opravljenemu delu. Hrvatom na severnem delu Mostarja se je bivša podrta katoliška cerkev menda že prej zdela premajhna, zato so zgradili na mestu podrte cerkve novo večjo zgradbo. Od daleč nekoliko spominja na arhitekturo pseudoromanskega stila iz 19. stoletja. Meni ni nič napačna arhitektura, ki se zgleduje po historičnih stilih, veliko rajši imam takoimenovano psevdohistorično arhitekturo kot kakšno modernistično eksperimentiranje. Kljub temu sem bil nad novo katoliško cerkvijo v Mostarju bridko razočaran posebno še, ko sem si zgradbo ogledal od blizu. Je v celoti iz betona brez ometov ali kakšnih drugih oblog, med arhitekti rečemo takim zgradbam, da so iz vidnega betona. To ni samo po sebi ni nič slabega, po svetu je veliko arhitekturno uspešnih zgradb iz vidnega betona.  Nova betonska cerkev v Mostarju je povšno narejena, pa to se da razumeti glede na okoliščine in čas izgradnje, pa tudi drugače deluje zgradba razglašeno, nekateri arhitekturni členi so historično zasnovani, nekateri bolj po svoje in modernistično, kakšna stvar je razkošno obdelana v bronu in bakru, drugje se kažejo ceneni aluminijasti profili. Cerkev je bila zaprta, notranjščina mi je bila prihranjena. Z novo cerkvijo v Mostarju nisem bil zadovoljen. Spomnil sem se Plečnika. Tudi Plečnik je jemal motive iz vseh arhitekturnih stilnih obdobij, veliko se je sam izmislil, veliko je v njegovi arhitekturi nekoliko prikritega modernizma; njegova dela so hibridne stvaritve in mešanica vsemogočega. Ob vsem naštetem so Plečnikova dela genialne in neprekosljive arhitekturne stvaritve. Plečnik je bil estet, briljanten mojster nad mojstri, arhitektu nove cerkve v Mostarju se zadeva ni posrečila. Z arhitekturo je podobno kot pri kuhariji. Nekaterim kuharjem se zmeraj vse prismodi, drugi naredijo iz istih sestavin najbolj izbrane in okusne pripravke. Pa še nekaj naj omenim v zvezi z novi cerkvijo v Mostarju. Zvonik cerkve je prav tako iz betona. Taka gradnja omogoča mimogrede velike višine na sorazmerno majhni tlorisni površini. In res, cerkveni zvonik je nadvse visok in vitek. Po višini daleč presega muslimanske minarete. Vitek zvonik s piramidastim zaključkom je od daleč s svojimi sorazmerji podoben muslimanskim minaretom! Da bi bil katoliški zvonik podoben muslimanskemu minaretu? Tega vtisa si načrtovalci zvonika gotovo niso želeli, tega gotovo niso imeli v mislih, ko so načrtovali nov cerkveni zvonik v Mostarju. V ihtavem preseganju bližnjih minaretov so postali prav tem minaretom podobni. Pomote se najrajši prikradejo pri stranskih vratih, vsaj pri arhitekturi je tako. Taka je usoda, tako se v življenju tudi drugače večkrat pripeti namreč, da pride spoznanje takrat, ko je že prepozno.

Na kraj, kjer je stala včasih srbska pravoslavna cerkev  me je opozoril nek taksist. Še to, kar je ostalo, že prekriva rastlinje. » Bila je vêlika i divna zgrada« je pripomnil. Kot kaže, pravoslavne cerkve v Mostarju še ne bodo tako kmalu popravili.

Safet Zec

Jaz se imam za velikega občudovalca umetnosti slikarja Safeta Zeca. Njegovo delo sledim od davnih let nazaj, ko je imel v ljubljanski Mali galeriji svojo razstavo. Safet Zec nariše in naslika skoraj vse tako, kot je v resnici. V besedici »skoraj« je bistvo njegove odlične umetnosti. V neki pritlični galeriji v Mostarju je razstavljel akvarele. Na vseh je bil naslikan Stari most. Stari most od spodaj, od zgoraj, od strani, z zraka, z levega brega, od blizu, od daleč, z desnega brega itn. Slikar si je pomagal s fotografijami, to ni nič hudega, tako delajo mnogi umetniki. Rad in z veseljem sem si natančno ogledoval odlične akvarele. Starjšo gospo, ki je čuvala razstavo sem vprašal, če so dela naprodaj in, če so, po čim so. Rekla je, da se cene akvarelov gibljejo med tremi in petimi tisočaki, v evrih, se razume je še dodala. Debelo sem pogledal. To so visoko, zelo visoko postavljene cene, v razklanem, obubožanem in porušenem Mostarju so delovale groteskno.

Poletje leta 1993

V avgustu in septembru leta 1993 je bilo v Mostaju ob življenje skoraj 5000 ljudi. Večinoma gre za moške prebivalce v cvetu svojega življenja. Pokopavali so jih kakor je naneslo, najprej po parkih v mestu, potem pa kar po vrtovih, njivah in travnikih v predmestju. Pogled na nepregledno  množico svežih grobov je grozovit in  presunljiv. Ob imenih pokojnikov je pogosto dodan navedek iz Korana:« Ne imej onih, ki so bili ubiti na Božji poti, za mrtve! Ni res, živi so, pri njihovem Gospodu, ne primanjkuje jim ničesar! Radostijo se tistega, kar jim je Bog naklonil od Svoje milosti.« Spomnil sem se napisa na grobu narodnih herojev v Ljubljani izpod peresa Otona Župančiča:« Svoboda je vera, kdor zanjo umira, vstane v življenje, ko pade v smrt«. Vsebina obeh citatov si je presenetljivo podobna. Jaz sem do obeh citatov nekoliko zadržan, v obeh čutim precejšno mero manipulacij. Le kdo si lahko lasti pravico, da lahko v imenu kakšne ideologije ali vere od bližnjega zahteva največji možen zastavek- življenje ?

Rekonkvista

V zadnjih vojnih spopadih v Bosni so si bili v različnih kombinacijah nasproti pravoslavni Srbi, katoliški Hrvati in islamski Bosanski Muslimani. Srbi so hoteli osvojiti ozemlje, ki je bilo njihovo v trinajstem stoletju, Hrvati so hoteli isto ozemlje zato, ker je bilo njihovo v štirinajstem stoletju, Bosanski Muslimani se imajo na nek zelo poseben način za  naslednike stoletne turške vladavine na tem ozemlju. Vse tri etnične skupine so ob razpadu SFRJ prisegale na pravično zgodovinsko rekonkvisto bosanskega ozemlja. Globalno naravnanim sodobnikom se zdi borba na življenje in smrt za neko dobesedno ozemlje staromodna. Mogočnost se v svetu že dolgo več ne meri po kvadraturi ozemlja, temveč po gospodarski in duhovni moči. Tega se na Balkanu menda niso še zavedli; tudi pri nas v Sloveniji bi nekateri še hoteli prelivati kri za sveto slovensko zemljo. Meni je čisto vseeno čigav je Trdinov vrh; če bom še kdaj lezel nanj, me bo zanimalo, če je koča na vrhu odprta, če se da tam prespati in eventuelno kakšen ričet nudijo. Bolj kot Piranski zaliv se mi zdi pomembno čigave so slovenske banke, Trboveljska cementarna, zavarovalnice, itn. Naši ozemeljski spori s Hrvati so v bistvu anahronistični in butasto smešni.

Kajak in kanu klub

Mostar je mesto gostinskih lokalov. Še nikoli nisem bil v kakšnem mestu ki bi imel tako neznansko koncentracijo gostinskih lokalov. Povedali so mi, da je gostinstvo edina aktivna gospodarska dejavnost v mestu. Mnoge stavbe v Mostarju so napol porušene, požgane, raznešene in zapuščene, izjema so pogosto pritličja takih stavb. V obnovljenih pritličjih so narejeni gostinski lokali vseh vrst. Nekatere kar raznaša od razkošne opreme. Ne vem, kako so rešili problem zamakanja v teh lokalih. Eden od lokalov je imel podnapis Kajak in kanu klub. Tam sem zvedel kako bi bilo z morebitnim spustom po Neretvi z mojim gumenjakom. Povedali so mi, da je sicer do Metkovića nekaj brzic, pa nič posebnega, vsako plovilo jih zlahka prevozi. Na dnu reke je sicer marsikaj, da pa stvar v načelu ni nevarna.

Po vodi od Mostarja do Ploć

Prenočevanje mi je preskrbel natakar v eni od »aščinic«, tako se imenujejo lokali z bosansko – muslimansko hrano. Prenočevanje je bilo bolj tako po domače in tudi ne prav poceni, pa kaj, ne gre gledati na vsako malenkost in na vsako konvertibilno marko. Taka je sedanja valuta v Mostarju in v celi Bosni in Hercegovini.

Plovba po Neretvi je bila prijetna in brez posebnih zapletov. Občasne brzice so bile prej prijetna poživitev kot kakšna resna pretnja moji plovbi. Veliko je bilo ribičev. Večinoma so ždeli v slikovitih improviziranih obvodnih zavetjih iz vsemogočega v načelu zavrženega gradiva. Ta zavetja so pravi panoptikum ustvarjalnih moči širokih ljudskih množic. Kaj vse se ljudje spomnijo! Sodobni umetniki in umetniški kritiki bi rekli, da gre za »inštalacije«. Sem in tja se je našla kakšna obrežna »čevapdžinica« za hitro obnovo telesnih moči.  Enkrat, bilo je že blizu Počitelja, ko zagledam na bregu zani rdeči kiosk iz plastične mase. »Ah«, sem se razveselil: « bilo kuda Maechtig svuda«. Zaobljeni kioski iz poliestra so avtorsko delo oblikovalca in arhitekta Saše Maechtiga. Za moškega in žensko, ki sta se motala med klopmi okrog kioska, se je izkazalo, potem ko sem pristal, da sta gospod Konrad in njegova gospa iz Prestranka pri Postojni. Hecno je bilo, kako smo se vsi trudili z jugoslovanščino, predno smo ugotovili, da smo rojaki. Onadva se potikata ob Neretvi z avtomobilom, pa v Medžugorju sta tudi bila. Kiosk je bil zaprt, zato sta prinesla iz svojega vozila en Fructalov jabolčni sadni sok in bili smo Mala Slovenija na bregu Neretve sredi Bosne in Hercegovine. Bilo je prisrčno srečanje z nekaj zadržanega  domoljubja. »Oglasite se pri nas v Prestranku, če vas pot zanese v naše kraje«, sta mi rekla, ko smo se poslavljali.

Pozno popoldne sem priveslal do Metkovića na Hrvaškem. Še sam ne vem natančno, kdaj sem priveslal iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Ustavljal me na vodi ni nihče, videl nisem nikogar, jaz se nisem nikomur javljal, in tako sem v bistvu ilegalno prestopil meddržavno mejo. V Metkoviću sem poiskal hotel Neretva. Tukaj sva prespala davnega leta 1974 s fotografom Janezom Pukšičem. Pukšič takrat še ni bil tako slaven, kot je sedaj, zato se mu je še dalo z menoj kolovratiti po celi takratni Jugoslaviji. Po naročilu Ljubljanske banke sva zbirala posnetke starih obrti za okras in ilustracije v njihovem  Letnem poročilu za leto 1973. Takrat je nastala prelepa zbirka diapozitivov na omenjeno temo. Jaz jih še sedaj včasih pokažem s komentarji kakšnemu zbranemu občinstvu.  Fasada zgradbe je še prav tako »socialistična« kot je bila takrat, notranjščina je močno posodobljena. Malo me je obšla nostalgija, ja, ja, kako že poje pesnik ?: Mladost po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji.

Od Metkovića navzdol je Neretva plovna za velike ladje. Tako smo se učili v srednji šoli pri zemljepisu. In res je od Metkovića naprej Neretva zajetna in široka reka. O kakšnih brzicah seveda ni več niti sledu. Levo in desno od reke so znana široka polja, ki jih kar razganja od vsakovrstne rodovitnosti. Lepo podnebje, debela plodna zemlja in voda za namakanje po sredi, kaj je lahko še bolj pripravno za agrikulturo vseh vrst ?  Pridelkov je včasih celo preveč. Pri Opuzenu so stresli v reko na tisoče rdečih paprik. Plavale so počasi po vodi navzdol, kar nekaj kilometrov sem veslal med paprikami. Bilo je zelo eksotično.

Potem so sledila po vrsti naselja ob reki: Norinska kula, Komin, Banja, Rogotin, Stablina in – Ploće. Nazadnje sem veslal po precej širokem in plovnem kanalu, ki se izliva v morje prav v Ploćah.  V Ploćah je bilo konec letošnjega veslanja. Potem še avtobus do Splita in nato nočni vlak do Zagreba in Ljubljane. V Ljubljani me še zmeraj ni nihče pogrešal.

S kolesom od Dunaja do Budimpešte

O kolesarstvu na splošno

Večkrat je bilo že zapisano, da postaja življenje zmeraj bolj normativno. Kolesarjenje ni izjema.Vsa bolj napredna Evropa je že preprežena s posebnimi kolesarskimi stezami. Za vožnjo po omenjenih poteh so na voljo posebni načrti in navodila, kako se je kot kolesar ravnati po teh poteh, kakšni so vzponi in padci, kaj je na poti na voljo zanimivega za ogled, kje se da prespati, popraviti kolo, pojesti, popiti itn. Potovanja v skladu z navodili in načrti so po svoje čisto prijetna in varna, zmeraj se ve, kakšna je šir in dalj takega potovanja, čeprav, ja zmeraj se najde kakšen »čeprav«, so taka potovanja brez mikavnosti, ki jih prinaša naključnost in nepredvidljivost. Kolesarske steze so v bistvu kolesarski prometni koridorji, vožnja izven označenih poti postaja v bistvu nezaželjena. S tem se kolesarstvo na nek poseben način omejuje na svojevrsten geto kolesarskih poti. Tudi za kolesarstvo velja, da vsega na svetu ni mogoče imeti.

 Modre knjižice

Zadnjič mi je prijatelj prinesel ozko podolgovato modro knjižico zvezano s špiralo:«Tole te utegne zanimati, saj si kolesar, ali ne?« On jo je dobil od znanca, znanec pa od bogvekje. Na platnicah je pisalo: Donau – Radweg; Teil 3: Von Wien Nach Budapest; Radtourenbuch und Karte 1:75 000. Jaz si zmeraj vsako knjigo ogledam najprej od spredaj in zadaj, potem preberem uvod, nato kazalo, kolofon itn.  Včasih, ne zmeraj, kakšno knjigo v celoti preberem. V omenjeni knjižici sem našel na zadnjih platnicah »Auszug aus dem bikeline – Programm«, po naše bi se reklo: izbor drugih podobnih knjižic za še drugačna potovanja s kolesom. Izbor je ponujal kar 84 različnih popisov kolesarskih potovanj. Ne morem si predstavljati, kakšen bi bil kompleten spisek vseh kolesarskih knjižic. Prednjačijo opisi poti po Nemčiji in Avstriji. To je razumljivo, saj gre za nemškega založnika, pa še kolesarjenje je po obeh deželeh zmeraj bolj popularno. Je pa na seznamu, na primer, tudi opis potovanj po Toskani, Majorki in celo Moldaviji! Slovenije nisem našel na spisku, kar ni čudno, turistični Sloveniji so kolesarji in kolesarske poti bolj malo mar. Pri nas premišljujemo predvsem o avtomobilih in avtomobilističem prometu. Pri nas je človek v pravem pomenu besede le avtomolbilist, pešci in kolesarji so bitja druge in tretje kategorije. To so človeški neuspešneži, ki se ne morejo, ne znajo, si ne upajo, nimajo dovolj denarja, da bi se vozili z avtomobili. Zadnjič sem poslušal modrovanje nekega avtomobilista, rekel je, da bi on pešce in kolesarje prepovedal. Če bi to ne bilo izvedljivo, bi on predpisal omenjeni zvrsti človečnjakov poseben davek zaradi omejevanja hitrosti in prostora avtomobilistov. To, kar tako, mimogrede.

 Na postaji

Čez nekaj dni sem bil s kolesom na ljubljanski železniški postaji. Imel sem srečo, da nisem prišel med 10. in 11. uro. Takrat je posadka za okenci, kjer se prodajajo vozne karte, na malici. Rekel sem, da želim eno karto do Dunaja. Prijazno sem bil vprašan, če imam namen ostati več dni na Dunaju. Vprašanja nisem bil preveč vesel, kaj naj bi brigalo Slovenske železnice počemu in za koliko časa grem na Dunaj? Še preden sem kaj zinil, mi je bilo pojasnjeno, da je povratna vozovnica cenejša od take za v eno smer, le na Dunaju moram ostati vsaj tri dni. Kupil sem povratno vozovnico do Dunaja. Čez tri dni sem na budimpeštanski postaji Deli pu spet kupoval vozovnico do Ljubljane. Tudi tu so mi pojasnili, da je povratna vozovnica do Ljubljane cenejša od tiste za v eno samo smer, le v Ljubljani naj ostanem vsaj tri dni. Kupil sem povratno vozovnico od Budimpešte do Ljubljane. Vozovnici še hranim. Z njima se lahko zastonj peljem iz Ljubljane do Budimpešte in od Dunaja do Ljubljane. Mogoče bom kolesarsko pot ponovil v nsprotni smeri! Tako mi narekuje moj varčevalski čut, navsezadnje sem po rodu nekoliko Gorenjca iz Radovljice.

Korotan

Prenočil sem v slovenskem hotelskem in kulturnem centru  Korotan na Dunaju. Stavbo je izjemno lepo pred leti prenovil znani slovensko –srbsko – hrvaško – italijansko – avstrijsko – nemško –židovsko- globalni arhitekt Boris Podrecca. V parterju je lep razstavni prostor, kjer sem pred časom razstavljal mojo mizarsko in stolarsko produkcijo. Z uspešnim direktirjem ustanove Korotan msagistrom Antonom Levstekom sva zato že na »ti«. Najino ponovno srečanje sva nekoliko podčrtala z obiskom grške restavracije čez cesto, kjer sva pila recino, to je grško vino z okusom po smrekovi smoli.

 Pot

Naslednji dan sem bil že zarana na kolesu. V skladu s knjižico se pot začenja pri Uraniji, to je znamenita gledališka stavba narejena po načrtih slovenko – italijansko – avstrijskega arhitekta Maxa Fabianija okrog leta 1900, konča se pot na glavnem budimpeštanskem kolodvoru Keleti pu. Velikost in lepota te stavbe je prav osupljiva. Ja, železnica je videla že lepše čase, kot jih sedaj. V skladu s knjižico, se pot začenmja in končuje ob slavnih arhitekturnih stvaritvah. Alfa in omega poti je Arhitektura z veliko začetnico, to mi je bilo všeč, saj sem po temeljni izobrazbi arhitekt. Vmes je 339,5 kilometrov poti. Prevozil sem jo v treh dneh. Zaradi različnih ekskurzij raz poti se je moj števec na kolesu ustavil pri 378,2 kilometrih.

Pot je speljana ob Donavi, saj se tako imenuje. Večinoma gre po nasipih, ki branijo pred poplavami. Včasih je do donavske vodne gladine le nekaj metrov. Bližina veletoka je vznemirljiva, na takih odsekih je pot res dobesedno obdonavska. Ponekod je speljana po ne preveč prometnih cestah. Večina poti je asfaltirana, tu in tam je še nekaj belih poti.

 Kaj sem videl?

Najbolj zagreti kolesarji bi npot od Dunaja do Budimpešte opravili v enem dnevu. Taki ne bi ničesar videli, niti slišali ali čutili. Za take kolesarje je vseeno, če v krogih vozijo po bližnjih cestah domačega mesta, ali pa če se s kolesom vrtijo okrog Šmarne gore.. Ne morem si predstavljati, koliko časa bi trajala vožnja, če bi si hotel vse ogledati. Beseda vse je zmuzljiv pojem v vsakdanjem in tudi turističnem smislu. Nekateri se za vse na svetu ne bi spravili na kolo od Dunaja do Budimpešte. Potem so taki, ki bi dali, na primer, vse, da bi se jih usmilila kakšna devojka, kasneje morajo pogosto dati vse, da bi se je znebili itn. Nekateri zmeraj vse vedo. Nekaterim je vseeno, če kaj vedo ali ne. Duševno stanje otrplosti lepo opiše beseda vseenost. Itn.

Jaz zanesljivo nisem na poti vsega videl, čeprav sem vseskozi gledal pred sebe, na levo in tudi na desno. Včasih sem se ustavil in sem si kakšno stvar še natančneje ogledal.

Nežna skrb

Jaz se sam sedbi ne zdim kaj posebnega. Domišljam si, da veljam kot tak tudi za mojo okolico. Enkrat , bilo je na Slovaškem, sem skrenil s poti v obdonavsko goščo; po tenki stezici sem prikolesaril do nekega romantičnega donavskega rokava, kjer je bila na bregu postavljena senčica z mizo in klopmi. No, sem si mislil, to je lep kraj za počitek in morebitne plemenite meditacije o smislu in nesmislu takega in drugačnega početja po dolgem in počez. Čez nekaj minut me je prekinil obisk. Bila sta sva slovaška policaja. Dokumenti, nekaj spraševanja…sem rekel, če je kaj narobe, če sem na prepovadanem kraju, itn. Sta rekla:«Ne, ne«, ondva bi se hotela prepričati, če je res vse v redu. Spet ta čudni vse. Potem smo rekli še nekaj o vremenu, pa o slovaškem jeziku, ki je zelo podoben moji materinščini. Poslovila sva se, naj kar ostanem še v hladni senčici, sta še rekla. Pogovori s policijo, gledano na splošno, niso prijetni, nekoliko se mi je vendarle dobro zdelo, da je moja osebnost vredna nadzora in pozornosti, doma nimam tega občutka. Mogoče so motim.

Joško

Spoznala sva se v vaški pivnici. Mislim, da je bilo to v Kližski Nermi ali pa v Malih Kosihyh na Slovaškem, ne vem natančno. Namesto, da bi se poslovila, potem ko sva obdelala nekaj svetovnih problemov, je Joško predlagal, da bi se šla še kopat. On je potem vozil pred mano na svoji Babetki, to je nejgov prastari moped slovaške izdelave. Z nasipa sva zavila do ribnika. »To je moje privatno kopališče, razen mene se tukaj nihče ne kopa, ne vem zakaj, ampak tako je to v naši vasi«, je rekel Joško. Pridružil sem se mu. Čofotala sva sem in tja po ribniku. Potem sva se sušila na bregu. Od strani sem si ogledoval Joška. Kaj vse je bilo napisano na njegovi koži! Joško ima 91 let. Če bi se srečala še pred nekaj leti, bi me bil povabil na ribolov. Najboljši je šaran, potem še: ščuka, zubec in sumec , tako je zatrjeval. Za slovo mi je na vso silo poklonil konzervo ribjih filetov. Bila je španskega porekla.

 

Visegrad

Kraji na Madžarskem imajo za naš okus nenavadna imena recimo: Nagymaras, Nyergesujfalu, Altarobanyafelef, Hodmezovasarhely, Boldogosszonypuszta, Koppanymonostor, Vamosszabadi itn. Nekatera niso tako dolga, pa tudi taka imena se nekam čudno slišijo, recimo: Gyor, Acs, Tata, Kocs, Vac, Nap itn. In ko tako kolesarim ob Donavi proti Budimpešti, se enkrat popoldne znajdem v naselju Visegrad. Madžari berejo »s« kot »š« to se pravi pripeljal sem se do Višegrada. V množici samih madžarskih imen naselij se to sliši čisto slovansko. Višegrad imamo še v Bosni pa na Češkem in še kje. Višegrad, to pomeni Visoko mesto, Glavno mesto, Nadmesto ali nekaj podobnega. Očitno je bil kraj pomemben že takrat ko so Panonsko nižino naseljevali Slovani, to se pravi še pred prihodom Madžarov v 9. stoletju. Vendar o slovanski tradiciji tega kraja ni podatkov, Ne ve se, kakšna je bila stavbna podoba tkaratnega Višegrada, kdo se je v Višegradu zadževal, kakšna je bila formalna vloga tega kraja v takratni ureditvi naših slovanskih prednikov. Nekaj slovansko pomembnega je že moralo biti, da se je ime obdržalo dolga stoletja v madžarskem jezikovnem okolju do današnjih dni. Še več, v Višegradu se je v zgodnjem srednjem veku, to se pravi v desetem in enajstem stoletju, formirala velikanska kraljeva rezidenca kot središče fevdalne madžarske države. Mogoče so Madžari ohranili staro slovansko ime kraja zato, da bi poudarili kontinuiteto oblasti na tem področju? Nekaj stoletij je bil Višegrad glavno mesto Madžarske. Tukaj so kraljevali znameniti madžarski kralji Bela IV. , kralj Albert, kraljica Marija, Matija Korvin ali po naše kralj Matjaž,  tu so hranili dolgo časa znamenito krono sv Štefana itn. V l6. stoletju prevzame polagoma vodilno vlogo na Madžarskem Budimpešta. Ostanki mogočne utrjene rezidence so iz različnih stilnih obdobij, prevladuje gotika, nazadnje se je zidalo v Višegradu v renesančnem stilu. Za to delo so bili angažirani italijanski arhitekti. Zakaj tako sorazmerno dolg opis Višegrada? Nekaj mi hodi na misel, kar se nam Slovanom ne piše najbolje. Višegrad je bil gotovo središče nekakšne slovanske ureditve pred prihodom Madžarov. Kaj posebnega to ni moglo biti, saj o tem ni nobene materialne zapuščine, nekaj malega je v zapisih tujih kronistov. Vsekakor se slovansko prebivalstvo ni  moglo pomembneje zoperstavljati navalu mongolskih Madžarov. Madžari presenetljivo hitro sprejmejo krščanstvo in že po nekaj desetletjih formirajo srednjeveško fevdalno državo z vsemi institucijami, ki pritičejo taki ureditvi: posvetna in cerkvena uprava, vojska, šolstvo, sodstvo, davčni sistem itn. Od takrat ima Madžarska državno kontinuiteto v bistvu do današnjih dni. Tudi v okviru Habsburžanov so imeli Madžari zmeraj poseben status. V devetnajstem stoletju si pridobijo formalno delitev oblasti v avstroogerskem cesarstvu. Državotvornost panonskim Slovanom, kot kaže, ni bila pisana na kožo. Od naselitve v šestem stoletju do devetega stoletja, na voljo so imeli torej tristo let,  niso uspeli formirati na Panonski nižini razvidne državne tvorbe. Ugibanje o vzrokih gotovo presega meje tega zapisa. Če kdaj poslušam kakšne razprave v našem slavnem  parlamentu imam pogosto vtis, da sicer državo imamo, državotvorni pa še nismo preveč.

 Grenki sadeži globalizacije

Na Madžarsko sem prikolesaril v mestu Komaron. Potem si sledijo naselja Szony, Almasfuzito, Almaneszmely, Sutto, Labatlan …To so nadvse puščobna naselja polna razočaranih in apatičnih ljudi. Večina jih je brezposelnih, tavajo po pivnicah in brezvoljno praznijo vrček za vrčkom, za pivo še imajo za kaj drugega pa najbrž ne. Po vseh teh naseljih še stojijo mogočne tovarne cementa, glinice, aluminija, betonskih izdelkov in ne vem česa še vse. Prav vse so zaprte in zapuščene. V okviru globalnih svetovnih produkcijskih odnosov niso več rentabilne. Učeni novodobni gospodastveniki pravijo, da niso pravočasno zaznali novih globalnih ekonomskih odnosov in niso se pravočasno  prestrukturirali. Za svojo bedo naj bi bili sami krivi. Nekaj takega modrovanja poznam tudi iz domačih logov.     

Szentendre

Po naše bi se temu kraju ob Donavi severno od Budimpešte reklo Sveti Andrej. Ta kraj so po baročni in rokokojski maniri pozidali v 17. in 18 stoletju predvsem Srbi in deloma Hrvati iz Dalmacije. V kraje na Madžarskem so se naseljevali v begu in umikanju pred Turki. Menda je bilo še pred kratkim mogoče slišati v Svetem Andreju slovansko govorico. Sveti Andrej ali Szentendre je prelepo baročno mestece. Mislim, da cela Madžarska ne premore kaj približno  podobnega. Szentendre je eden izmed centrov madžarske turistične industrije z vsem, kar pritiče takemu poimenovanju. Tisto pozno popoldne, ko sem prikolesaril v Szentendre sem komaj dobil en stol in eno pivo, taka turistična gneča je bila. Mislim, da je tudi za vsakovrstno nočno življenje poskrbljeno, no, mi kolesarji smo od nočnega življenja precej odmaknjeni, askeza je eno od temeljnih določil kolesarskih potovanj. Zadeva ni brez protislovja: cela Srbija ne premore tako lepega in ubranega mesta kot je Szentendre. Od kod Srbom na Madžarskem tako genialna stavbena ustvarjalnost? Zakaj kaj podobnega niso sprakticirali še doma? Potem ko so nagnali Turke bi imeli lahko dovolj sredstev in časa za kakšen res lep arhitekturni podvig. 

Keleti – palyaudvar in Deli – palyaudvar

Ponavadi se napiše samo Keleti pu in Deli pu, gre pa za Glavni in Južni kolodvor. Tisti »dvar« na koncu pride najbrž od našega » dvora« , no, to ni važno. Jaz sem imel v glavi, da gre vlak v Ljubljano iz Keleti puja. Neka čudna slutnja me je vseeno že zarana prignala na to postajo, to ni bilo težko, saj sem prenočeval v bližnjem Doroteumu. To je prenočišče, ki razen izbranega imena in nizkih cen ne premore prav nič lepega. Čistoča je bila bolj tako – tako, pa kajjastvem, mene na kolesarjenju take reči ne motijo. Na Keleti puju rečem, da bi rad v Ljubljano. Železničarji so me debelo gledali, vlak v Ljubljano gre z Deli puja ob 7,25 itn. Taksi me je s kolesom vred hitro prestavil na Deli pu železniško postajo. Čeprav sem bil pravočasen, no ja, nekoliko zadihan,  me vseeno niso vzeli na vlak. »Ni prirejen za kolesa«, so rekli. Počakam naj na naslednjega, ki gre šele popoldne. »Tudi prav« sem si mislil, »bo še nekaj časa za ogled Budimpešte.« Ne vem koliko časa bi moral biti v mogočni milijonski Budimpešti, da bi si vse ogledal. En teden, štirinajst dni, en mesec, eno leto, celo življenje, kdo bi to vedel. O tem sem že nekaj napisal. Ogledal sem si grad, rezidenco in trdnjavo Budim na vzpetini nad Donavo, večkrat je bila v zgodovini hudo okleščena, nazadnje so bili na delu sovjetski osvoboditelji leta 1945. Zunanjščino so potem naredili nazaj, razkošna kraljevska notranjščina menda ni bila po volji takratni ljudski oblasti in so jo naredili  po moderno. Večina prostorov je namenjena muzeju in občasnim razstavam.Tokratna priložnostna razstava je bila posvečena oblačilom od 17. stoletja naprej iz pariških in budimpeštanskih zbirk. Nekatera oblačila so bila res prelepa, sploh pa, kaj vse so že ženske in moški vlekli nase! Našim modnim kreatorkam in kreatorjem razstavo priporočam v ogled, bodo videli, kako malo je novega pod soncem.

Doma

Nekaj čez deseto uro zvečer sem bil že v rodni Ljubljani. Na stopnicah domovanja me je srečal mlajši sin: »O, fotr, ali si že doma, smo mislili, da boš dalj časa zdoma!« je rekel in ga že ni bilo več nikjer. Najbrž je šel na kakšen žur.

ISTRA

 Večkrat me kdo vpraša, kakšni so moji načrti za v prihodnje. Meni je to zmeraj nekoliko sitno vprašanje, ne, da nebi imel kakšnih vizij za v prihodnje, to sploh ne, sitnost je v tem, da se mi zmeraj  ali pa vsaj zelo pogosto obrnejo stvari drugače, kot sem jih splaniral. Jaz se imam za  izkušenega potovalca z vlakom. Enkrat sem se hotel peljati v Zagreb. Čez nekaj časa sem pogledal skozi okno ravno takrat, ko je vlak zapeljal čez podpeški most, peljal sem se proti Reki in Kopru. To prigodo n avajam kot vzorčni primer.

Mimo dnevnega načrta

Prejšnji konec tedna sem se namenil s kolesom v Istro. Sam pri sebi sem si naredil načrt. Najprej naj bi šel z vlakom do Hrastovelj. Tu naj bi zajahal kolo, po stranskem kolovozu naj bi se pripeljal skoraj do Kubeda, od tod po glavni cesti do Gračišča in potem po eni stranski cesti skozi  Smokvico in Movraž do mejnega bloka pri Sočergi, kjer naj bi se začela moja kolesarska pot po hrvaški Istri. Itn. Tako sem si vse lepo zamislil, pa kaj, človek obrača, bog obrne, no, mogoče ni bil ravno bog, mogoče je bila čisto dovolj moja površnost in malomarnmost.

Budilka se je, tako sem ugotovil pozneje, ustavila ob treh zjutraj zato, ker sem jo slučajno premalo navil. Sam od sebe sem se zbudil natančno ob šestih. Natančno ob šestih zjutraj  odpelje vsak dan vlak proti Hrastovljam in Kopru. »Eh, sranje, na, pa imam«, sem si rekel. Malo sem se tolažil z usodo, ona že ve zakaj, kako in kaj. Sklicevanje na usodo je prijetno, odrešuje akterje vsakršne krivde. Hotel sem še nekoliko zaleči v postelji, kar me prešine, da gre en vlak ob šestih in osemnajst minut na Reko.  »Kjer je bik naj gre še štrik, če sem zamudil en vlak naj še drugega!«  Čez nekaj minut sem bil že na kolesu, in potem sem se spet čez nekaj minut že vzpenjal po stopnicah s kolesom pod roko iz železniškega podhoda na peron, kjer je stal vlak. Ko sem bil že čisto na vrhu stopnic, se je začel čisto počasi premikati. Če nebi imel kolesa, bi z lahkoto skočil na premikajoči vlak, s kolesom pa nisem poskušal. Stojim ob premikajočem vlaku in kar tako iz brezupa začenm kriliti z rokami. In glej čudo, vlak se je ustavil ravno takrat, ko je šel mimo mene zadnji vagon, menda me je videl in se me usmilil vlakovni odpravnik, mogoče ,da je bila sam postajenačelnik, ne vem, pa saj ni bilo časa ozirati se, odprem vrata, potisnem kolo na vlak in že sem se peljal proti Reki. Tole je priložnost, da se zahvalim neznanemu zeležničarju.

Izstopil sem v Matuljah. Naredil sem si nov načrt potovanja po Istri. Prvi dan naj bi se pripeljal ob moju do Pule ali vsaj nekam v bližino tega mesta. Natančno se spominjam, da sem si rekel:«Tole bo pa ena nevznemirljiva vožnja, nič posebnega se mi ne more pripetiti na tej poti, no, ja, tudi takle kolesarski dan je lahko prijeten, itn!« Pa ni bilo tako.  Na cesti skozi Iko mi je skočil pred kolo postaven moški, maha z rokami in nekaj vpije, ustavim, pogledam natančneje in že sem videl in vedel, da z mojim dnevnim načrtom ne bo nič. Na cesti je stal moj stari prijatelj in oblikovalec Ivo Oblijan. Ivo živi in izdeluje imenitne kadilske pipe v Opatiji. Po dobri stari balkanski navadi sva se objela in poljubila  kar sredi ceste, zahvalila sva se bogovom za srečanje in takoj nato je Ivo predlagal, da je treba srečanje nekoliko proslaviti, kot domačin, ki ve kje je kaj, predlaga kraj za voglaom, kjer prodajajo sveže ribe, v ozadju lokala pa ribe pečejo in ponujajo s smiselnimi prilogami. Ko sva prestopala prag lokala sem že z gotovostjo vedel, da je moj dnevni načrt doživel dokončni brodolom. Spominjam se, da na začetku nisva čisto vedela ali naj naročiva vsak dva deci istrske črnine ali za oba pol litra tega vina. Kasneje je krčmar kar sam, brez vprašanj redno obnavljal pollitersko steklenico. Resnici na ljubo naj pripomnim, da so se nama občasno pri pitju pridruževali različni Ivotovi prijatelji in znanci, ki jih je bila polna gostilna. Vmes sva naročila še hobotnice v solati, pa blitvo in pražene trlje, mogoče sva dobila tudi nekaj kuhanega krompirja v kosih. Jaz se čisto vsega natančno ne spominjam, vem pa, da je čez nekaj časa nastalo v lokalu neko splošno govorenje in čudenje, češ, da kaj takega pa še ne, nekdo je držal v roki dolgo ozko ribo in rekli so, da je to barakuda. Jaz sem do takrat povezoval pojem barakude s Karibskim morjem, Hemingwayem in njegovim starcem, misliti si nisem mogel, da bi kaj takega lahko plavalo po Jadranu. Taka riba je menda v Jadranu velika redkost, mogoče ,da je bila sploh prva barakuda ulovljena v Kvarnerskem zalivu. Ribo so takoj spekli in vsak od občestva v gostilni je dobil en kos. Tudi jaz sem dobil svoj delež. O okusu bi težko povedal kaj bolj določenega. Vsekakor si zjutraj na vlaku nisem mogel predstavljati, da bom že čez nekaj ur deležen take kulinarične posebnosti. Potem smo nekaj spili v čast ribiča, ki je ujel barakudo. Potem je prišel nek Ivotov prijatelj s kitaro. Začelo se je petje ob spremljavi kitare, počutil sem se že nekoliko negotovega in  imel sem občutek, da utegenm za dnevnim načrtom tudi jaz doživeti brodolom. Ivo je postal nekoliko zamišljen, od nekod se je vzel nejgov sin Davor z avtomobilom. Ivo je zahteval, da grem vsekakor z njim, mislim, da na Reko,. Ne vem zakaj naj bi se peljala z Davorjem na Reko, saj stanuje v Opatiji. Nekako sem se izmotal, češ, da moram tisti dan še do Pule. Res sem se potem spet znašel na mojem kolesu in počasi sem odkolovratil mimo Lovrana do Medveje. Tam gre cesta tik ob obali. Nikjer ni bilo nikogar, le redki ribiči so sem in tja ždeli na obali in namakali trnke. Ustavil sem kolo, razgalil sem se in zaplaval sem sem in tja po kasnopopoldanskem morju. Meni se je zdelo prijetno toplo, čeprav je eden od ribičev s prstom kazal name in na svoje čelo. Kopanje je uspešno razelektrilo moj duh in telo. Ko sem bil spet na kolesu sem začutil, da zadeve zadobivajo svoj normalni tok. Prav daleč tistega dne nisem več prišel. Mimo Plomina sem do večera prikolesaril do Vozličev, kjer sem prespal v gostilni Tri murve.

Opisani dan je bil poln samih naključnih posledičnosti in slučajnosti. Slučajno nisem dovolj navil ure in sem se zato odpeljal drugam, kakor sem nameraval, pa še to le zato, ker se je železničarju slučajno ljubilo ustaviti premikajoči vlak. Slučajno sem srečal Oblijana. Da sva šla v lokal ni bil slučaj, tista redka riba, ki sva jo jedla, je bila spet en velik nenavaden slučaj. Usoda je lovec. S to zgodbo sem hotel pokazati, zakaj sem do načrtovanja v mojem življenju zadržan.

Grenki sadeži globalizacije na Hrvaškem

V Labinu in Raši so včasih kopali črn premog. Imel je veliko žvepla, zato je nadvse smradil povsod tam, kjer so ga kurili. Spominjam se, da je bil kakšen prelom premoga iz Raše in Labina popolnoma rumen od žvepla. Zato so v obeh krajih že pred razpadom Jugoslavije nehali kopati premog. Menda je bil tudi drugače izkop že takrat nerentabilen. Izkopni stolp z dvigalom še stoji sredi Labina, na njem je še zmeraj z velikimi črkami napisano TITO. Zaradi premoga je bila po drugi vojni potegnjena železnica od Lupoglava do Raše in Labina. Z rudniki je umrl tudi promet na tej progi. Velika betonska stavba v Raši, kjer so čistili in sortirali premog se polagoma kruši, oken in vrat že davno ni nikjer več, vsenaokoli rjavi kovinska oprema. Pristanišče Bršica, kjer so včasih natovarjali premog na ladje je opuščeno. Potem so pred leti zraven naredili veliko pristanišče z začasnimi hlevi. Tam so zbirali in natovarjali klavno živino na ladje. Do hlevov je bila potegnjena železniška proga. Vse je že opuščeno in zapuščeno. Nekaj sto metrov naprej stojijo precej sodobne velikanske kovinske nadstrešnice. Pokritih je na tisoče kvadratnih metrov povšin. Kompleks je obdan z žično ograjo. Pod nadstrešnicami ni bilo ničesar omembe vrednega, nikjer ni bilo žive duše. Ko sem pripeljal na drugi konec teh obsežnih stavb je na nekakšnem vhodu pisalo: Industrijska cona Labin – Raša. Razmeroma obširno in plodno polje ob izlivu Raše je zapuščeno in zasmeteno. Semintja je na polju še videti kakšno bučo. Bližnje veliko turistično naselje Olivana blizu Rabca je pokupil italijanski finančni mogotec Haldermann iz Milana. Za lokalni časopis Glas Istre je izjavil:«Olivana je še naprej vaša!« Potem je navrgel še nekaj puhlic o investiranju, zaposlovan ju in podobno. Industrija cementa Koromačno še deluje, je pa prešla v švicarske roke. Tako razmahane in razpadle stavbe kot je motel Vidikovac na ovinku ceste visoko nad morjem tam, kjer se otok Cres najbolj približa celini,  menda tudi še nisem videl. Itn.

Dvakrat grozno

Na mojem zadnjem popotovanju po Istri sem obiskal tale zgodovinska naselja: Stari Labin, Pičan, Gračišće,  Draguč, Buzet, Kubed in Hrastovlje. Poleg naštetih krajev sem šel še skozi celo vrsto starih vasi in zaselkov zlasti na višavju med Pazinom in Buzetom. Ogromno starodavne zidave je zapuščeno, se ruši in kruši. Grozno se mi zdi opazovati propad plemenite starodavne arhitekture. Nekatere stavbe so vendarle popravljene. Ampak popravilo je skoraj brez izjeme narejeno na grob, nasilen in sprevržen način. Prevladuje beton, teranova, velika okna in vrata Jelovica. Vhodne stopnice so oblečene v kakšno rdečo keramiko ali tenko rezani granit, nekatere zunanje stene so polepljene z abotnimi kamnitimi luskami, nadstreški in zasilne garaže so na rogovilastih koviskih konzolah. Kritina je iz  prosojne plastike ali salonita. Brez plošč iz gipsa seveda ne gre.Itn. O kakšnemkoli občutku za zgodovinsko izročilo in tradicijo gradnje ni niti govora. Pri teh obnovah prevladuje meni neznosen arhitekturni modernistični primitivizem. Vse našteto se mi zdi grozno. In tako je obisk v starih naseljih grozen na dva načina. Grozno je , ker se stavbe rušijo, še bolj grozno je, ko se stare stavbe popravljajo in modernizirajo.Vmes ni dobesedno ničesar. Po starodavnih istrskih naseljih se bom v bodoče skušal gibati z zaprtimi očmi.

Pičan

V Pičanu se nisem mogel dovolj nagledati zvonika. Menda je med najvišjimi v Istri takoj za zvoniki v Piranu, Rovinju in Višnjanu. Prevzela me je neverjetna skladnost posameznih delov stolpa: podstavek, trup, venci z zvončnicami in zaključna piramidasta streha. Zvonik je star, kolikor morem presoditi, približno dvesto let. Po vseh teh letih je zgradba iz natančno klesanega kamna popolnoma intaktna. V bistvu je še prav taka, kot je bila takrat, ko so jo dokončali. Z gradbeniškega stališča je kot nova. Robovi zvonika so še kar naprej ravni, kot bi jih potegnili z ravnilom. Prav neverjetno je, kako se je »ta starim« zmeraj vse posrečilo in kako opoteča je moderna gradnja. Včasih mi je sitno, da sem arhitekt.

Hrastovlje  

Tretji dan proti večeru sem bil v Hrastovljah. Znane srednjeveške cerkvice z še bolj znanimi freskami in obzidjem nisem obiskal. Sem jo že velikokrat, prvič leta 1962. Precej številčno študentsko populacijo tretjega letnika arhitekture nas je tja vodilpokojni prof Marjan Mušič. Mušič me je v cerkvici vprašal, če sem jaz mežnar. Rekel sem, da ne, da sem vendar njegov študent. Profesorju je bilo mogoče nekoliko nerodno, rekel je, da sem se mu zdel po fizionomiji popolnoma stopljen z arhitekturo hrastoveljske cerkvice. V jeziku današnjem bi se reklo:«Srednjveški človek za vse čase.«  Takrat smo šli od železniške postaje Zazid peš do Hrastovelj in nazaj. Proge od Prešnice do Kopra še ni bilo.

Donaueschingen – Passau – Dunaj

Donaueschingen

Iz Ljubljane sem z vlakom odpotoval zvečer, drugo jutro približno ob 10. uri sem bil že v Donaueschingenu. Z vlakom se čez noč daleč pride. Bila je nedelja, v trafiki in prodajalni spominkov sem hotel kupiti kolesarski zemljevid od Donaueschingena do Passaua. Starejši prodajalec je rekel, da imajo samo takega do Regensburga, on meni, pomenljivo me je pogledal, da mi bo pot dolga približno 450 kilometrov zadoščala. Sem rekel, da sem s kolesomm namenjen do Dunaja. »Ah« je rekel, »namen!, namen!, kaj vse sem že nameraval, pa kaj« ozrl se je po svoji trgovini, »no, saj vidite, tole je nastalo, mogoče so bili moji nameni prešibki.« Nič nisem odgovoril, pri vsaki stvari mora biti zraven nekaj zdrave skepse. Kljub temu sem bil po devetih dnevih in pol na Dunaju. Prekolesaril sem v celoti 1151 kilometrov.  Veliko ali malo, kakor za koga, za špotrnike je taka razdalja mačji kašelj, za rekreativne kolesarje ni nič posebnega, meni se zdi pa kar spoštljiva daljava. V svoji kategoriji sem na svojo letošnjo »dolgi kolesarski pohod«  nekoliko celo ponosen.

Lepo je med kolesarji biti mlad

Mene večkrat moji rojaki pomenljivo sprašujejo, če mogoče vendarle nisem nekoliko prestar za  samotna kolesarska potepanja. Pomislim naj na svoje srce, ožilje, mišice, kosti, pljuča, prebavni trakt itn, vse te reči lahko odpovedo, »Kaj bo pa takrat?« pomenljivo pripominjajo. »Kaj, če bi spremljal šport in kolesarstvo posebej le po televiziji!« še dodajo. Iz teh dobrohotnih pripomb čutim skrb za mojo osebo. Včasih sem si te nasvete nekoliko jemal k srcu. Odkar zadnja leta kolesarim po Avstriji in Nemčiji pa zmeraj manj ali skoraj nič. Je pa takole. V obeh omenjenih državah kolesari sem in tja po raznoraznih kolesarskih stezicah in cesticah  na tisoče vsemogočih ljudi. Med njimi se s svojimi enainšestdesetimi leti počutim skoraj kot mladinec.To je čisto prijeten občutek. Ne bom rekel, da ni med kolesarji mladih ljudi in ljudi v srednjih letih, toda velik del te populacije dopolnjujejo ljudje, ki so, tako se mi zdi, veliko starejši od mene. Skratka, na teh poteh nisem s svojo pojavo prav nič posebnega ali celo vznemirjajočega. Mislim, da lahko nakup in posedanje pred televizijo do nadalnjega še odložim.

Donava

V šoli smo se učili da izvira Donava v nemškem Črnem lesu ali Schwartzwaldu. To ni čisto res. V Črnem lesu izvirata  reki Brege in Brigach. Brege je daljša, Brigach je bolj vodnata. Od sotočja obeh rek pri Donaueschingenu naprej se ta voda imenuje Donava, po nemško Donau. Od tod naj bi tekla do Črnega morja. To ni zmeraj res. Kadar je vode bolj malo  reka pri mestu Immendingen preprosto v celoti  ponikne in pod zemljo odteče v Bodensko jezero.Iz Bodenskega jezera odteka voda z Renom v Atlantski ocean. Do mesteca  Fridingen se spet nateče nekaj vode, pa kaj, spet  jo ob nizkih vodostajih požrejo votline in rovi v propustnih krednih skladih. Če v kakšnem leksikonu preberem, da je Donava dolga 2850 kilometrov sem nekoliko v zadregi vis a vis donavskih ponorov in obeh rek Brege in Brigacha. Do Sigmanringna, 86 kilometrov navzdol od Donaueschingena, je Donava komaj omembe vreden vodotok, manjši od, na primer, Ljubljanice pod Tromostovjem. Ampak, tako pač je, Donava ima v vsem svojem teku srečo, nikdar se ne zlije vanjo kakšen vodotok večji od nje. Reke Inn je pri sotočnem mestu Passau  stokrat več kot Donave pri Sigmanringnu, pa kaj, pri Passau je Donava že velikanska reka. Donava naj bi tekla od Črnega lesa do Črnega morja. To ni čisto natančno povedano. Donava se večinima pretaka iz jezera v jezero, vmes so pregrade z napravami ki predejo električno energijo. V začetku so to majhne naprave nekoliko večji mlini na vodi, tako kot se veča vodotok, tako se večajo tudi elektrarne na Donavi. Samo med Passauvom in Dunajem je kar 13 mogočnih elektrarn!  Čez vse pregrade so speljane vsaj peš in kolesarske poti. Vožnja čez pregrade je prav svojevrstno doživetje. Spomnil sem se na prerekanje ob izgradnji elektrarne Mavčiče na Savi. Investitorji so ob gradnji obljubljali domačinom prehod in promet čez pregrado elektrarne. Ko je bila elektrarna končana, so obljubo požrli, iz varnostnih razlogov, tako je bilo pojasnjeno. Tako to gre pri nas: mala Slovenija, majhna elektrarna, majhni ljudje.

Vor den  Bombenangriffen /Nach den bombenangriffen

Po naše bi se reklo pred in po bombnem napadu. Gre za zavezniška bombardiranja Nemčije predvsem spomladi leta 1945. V podrobnejši razčlenitvi so bile zgradbe v bombnih napadih  le poškodovane, so zgorele ali pa, da so bile uničene. Najbolj so bila bombardirana velika mesta, srednja nekoliko manj, vasi, vsaj v načelu, sploh ne. Ob tem so bila poškodovana tudi stara mestna jedra, cerkve, mestni gradovi in drugi arhitekturni spomeniki. Nemci so večino poškodovanih in celo uničenih umetnostnih spomenikov postavili nazaj . Skušali so jim vrniti podobo, kakršno so imeli pred usodno pomladjo leta 1945. Ko sem si ogledoval arhitekturne spomenike vseh vrst, sem bil pogosto v dilemi namreč: ali gledam original ali rekonstrukcijo, ali pa: kaj je od kakšne arhitekture originalno in kaj rekonstruirano. V podobni zadregi sem bil, ko sem si ogledoval raznovrstne muzejske zbirke in spet nisem vedel, ali so prestale bombardiranje v kakšnih kleteh, ali gre spet za na novo zbrane kolekcije in tako naprej.  Nemci so glede teh konštatacij nekako zadržani, obiskovalci naj bi imeli zmeraj vtis, da gledajo arhitekturne in druge zgodovinske znamenitosti ne glede na to, kaj se je z njimi takrat dogajalo. Izjemoma sem enkrat v neki veličastni baročni cerkvi za vrati na razmeroma skritem mestu našel tri precej obledele fotografije. Na prvi je bila stavba Vor den…, na drugi – Nach den… je bilo videti več ali manj le ruševine, na tretji je bila slika stavbe po popravilu in rekonstrukciji. Tretja slika je bila  v bistvu popolnoma enaka kot prva. Pa še to: delo je bilo opravljeno do začetka šestdesetih let. Mislim, da Nemci ravnajo po premisleku, da z izgubljeno vojno ne more in ne sme biti izbrisana celotna zgodovina in nacionalna identiteta. Večkrat sem se spomnil na Ljubljanski grad. Obnavljamo ga že skoraj 40 (štirideset) let! Novcev, ki so bili porabljeni za obnovo najbrž nihče več ne šteje. Kdaj bo delo konča ne ve nihče. Pa to še ni najbolj hudo. Obnovitelji so do srednjeveškega gradu sovražno razpoloženi, zato postopoma zidajo nek nov, meni ne najbolj razumljiv, grad. Če se že zida nov grad, zakaj se ne na bližnjem Golovcu ali Šišenskem vrhu?

 Ljubljanski banki čast in slava ali kako sem v Gutensteinu postal Evropejec

En dan, bila je ravno nedelja, ko se mi je zahotelo vrčka piva. Bilo je v majhnem kraju  Gutenstein. Za plačilo sem ponudil bankovec za 500 evrov, drugega, ne vem kako se je to namerilo, nisem imel. So rekli, da mi denarja ne morejo zamenjati, sploh pa, da je čez cesto bankomat, naj si tam pomagam. Jaz sem že nekaj slišal, da slovenske denarne kartice funkcionirajo na tujem, zato sem to reč imel seboj. Vseeno pristopim k bankomatu z največjo možno spoštljivostjo in dvomi.«Kar bo, pa bo« sem si rekel, korajža velja. Naprava najprej ni hotela moje kartice. Ko sem jo prav obrnil, jo je le požrla. Potem je bilo nekaj časa vse mirno. Zmeraj bolj in bolj sitno sem se počutil, kaj če ne dobim kartice nazaj, kaj če se je kje zataknila v napravi, kako je bom dobil nazaj? To ne bi bilo nič čudnega, saj naprava mogoče ni navajena na transakcije Ljubljanske banke, še mi v Sloveniji imamo težave s to ustanovo? No, čez nekaj časa se le pojavi na zaslonu, saj veste: odtipkajte vašo skrivnostno številko, koliko denarja si želite, ali želite potrdilo? Naredim vse, kar zahteva naprava. Spet je bilo dolgo časa vse tiho, spet sem se nekam tesnobno počutil. Potem mi je apratura pomolila skozi režo nazaj kartico. Komaj sem se nekoliko oddahnil, že mi je pomolila še šop bankovcev, pravih, pravcatih eurov. Plačal sem prvo pivo, naročil sem še eno in to sem popil v čast in slavo Ljubljanske banke v daljnem malem Gutensteinu na Nemškem. Spomnil sem se, kaj vse smo včasih počenjali, da smo prišli do nemških mark, lir, dolarjev, frankov in podobnega denarja, spomnil sem se ponavljajočih potovanj v Trst, legalnega in dejanskega tečaja kapitalističnega denarja, skrivanja denarja na vsemogočih koncih. Še pomnite tovariši: vsak državljan je lahko imel legalni devizni račun  v banki, na njem smo lahko hranili devize, ki jih po zakonu nismo smeli imeti. Veliko stvari je bilo samo za devize, ki jih v načelu skoraj nihče ni smel imeti. Kdor more naj razume in vendar, tako je to takrat bilo…če se zamislim za nazaj, vse našteto ni bilo v čast niti državi niti posameznikom. Ja, časi se spreminjajo; tukajle v daljnem Gutenstainu pritisnem –  pink, ponk nekaj gumbov in že mi bankomat odšteje šušteče nove bankovce Evropske skupnosti. Brez potrdil, prošenj, carine… in predvsem: brez občutka, da delam kaj nedovoljenega. Ne bi rad pretiraval, pa vseeno, zdi se mi, da sem pred bankomatom v Gutensteino postal skoraj pravi Evropejec. Gens una sumus – En rod smo, obrabljeno olimpijsko geslo je zadobilo nekaj vsebine in pomena. Naročil sem še tretji vrček piva – na zdravje novemu Evropejcu.

Prepovedane besede

Enkrat sem se v nekem lokalu – lahko,da je bilo v Passau – zapletel v pogovor s simpatično mlado družino z dvema otrokoma. Eden je bil še v vozičku in je z jokom občasno prekinjal razgovor. Poznali so Slovenijo, to na Nemškem ni pravilo, precej so vedeli o balkanskih peripetijah in podobno. Jaz sem skušal nekaj malega vedeti o Nemčiji. Same navadne stvari in navadni pogovori. Jaz sem potem nazdravil obema deželama in sem to izrazil z besedo »vaterland«. Za to besedo imamo pri nas izraz »očetnjava«. Oba sta se zdrznila in celo pogledala nekoliko naokoli, če me ni kdo slišal. Sta rekla: »Veste, te besede pri nas ne uporabljamo.« Bil sem začuden. »Veste, mi uporabljamo besedo Heimat, Vaterland ima izza časov Tretjega Reicha neugoden prizvok, tudi z besedo Heil je podobno, zmeraj rečemo Proost, ali imate tudi pri vas kakšne take besede?« Malo sem pomislil:« V prejšnjem režimu smo kar naprej gradili socializem, a bi bilo zelo neprimerno, če bi se kdo razglašal za socialista, morebitni socialist bi bil razredni sovražnik.  V zdajšnjih časih je lahko vsakdo socialist, vendar kakšnega posebnega drena okrog tem besede ni, prevladuje kapitalsko obnašanje in menadžerstvo.«  Mladi mož se je pomenljivo nasmehnil: «Že vidim, da ste res čisto zreli za vstop v Evropsko unijo«.

Walhalla

Grčija je dežela ruševin. Večina sodobnih zgradb je, menda zaradi davščin, je nedograjenih in zato so na pogled kot ruševine. Bolj znamenite so antične ruševine. Te so arheologi izkopali iz zemlje zato, da se na soncu in dežju še bolj rušijo. Turisti vneto s fotoaparati beležijo postopno rušenje ruševin. To je posebnost antičnih ruševin. Kot arhitekt v načelu ruševin ne maram, to je najtemnejša stran našega poklica. Kadar sem stal ob kakšnem podrtem grškem templju me je zmeraj vznemirjala pomisel, kako neki je bil videti objekt takrat v vsem blišču in sijaju.

To, kar mene vznemirja, so Nemci kar naredili. Blizu Regensburga na dominantnem mestu nad Donavo so postavili Walhallo, natančneje: v letih l830 – 1842 jo je ukazal zgraditi bavarski kralj Ludwig I.  V skladu z nordijsko mitologijo je Walhalla dvorana mrtvih. Vanjo naj bi bog Odin poklical padle bojevnike. Walhalla nad Donavo je kopija Parthenona z atenske Akropole. Stebri, stene, ogromno pristopno stopnišče, streha, okna, vrata, poslikava, vse naj bi bilo tako, kot je bilo domnevno na grškem originalu. No, ne čisto vse, stavba se imenuje Walhalla, v njej ni velikanske sohe boginje Atene, ampak so na stenah pritrjene številni doprsni portreti slavnih nemških osebnosti vseh vrst. Mislim, da gre za približno dvesto kiparskih upodobitev. Glede nemštva je Walhalla precej širokogrudna, obsega, recimo, tudi »avstrijske« portrete Mozarta, Marije Terezije in celo ruske cesarice Katarine Velike, resda je bila nemškega rodu, pa vendar, menda le bolj sodi pod rusko zgodovino. Nekoliko sem iskal med mnogimi imeni kakšno povezavo z Kranjsko in sem našel generala Radetzkyja, ki je bil, kot je znano, ljubljanski meščan, Tivolski grad je bila njegova rezidenca. Ženske so slabo zastopane, poleg obeh cesaric se spominjam le še Klare Schumann in portreta neke mlade deklice, v imenu vseh žrtev nasilja v zadnji vojini. Sodobnejših osebnosti ni veliko. Spominjam se doprsnega kipa Konrada Adenauerja. Bilo mi je zanimivo prebirati imena, tista, ki sem jih poznal in tista, ki zanje nisem vedel. Še bolj sem se zvedavo in veseljem sprehajal sem in tja po rekonstrukciji antične arhitekture. Kdor hoče doživeti starogrško antično arhitekturo, naj gre v Nemčijo.

Spet mi je prišel na misel Ljubljanski grad. Tam ne vedo, kaj naj bi počeli z posameznimi prostori. Mogoče bi ne bilo narobe, če bi imeli na Gradu kakšno portretno dvorano slovenskih velmož in žena. Kiparji bi končno zaslužili, profesorji zgodovine bi imeli pripraven izgovor za sprehod z dijaki na Grad. Čeprav, si že v naprj predstavljam, kakšen špetir bi nastal med slovenskimi učenjaki, politiki in še katerimi glede tega, kdo zasluži in predvsem kdo ne zasluži, mesta v hramu največjih slovenskih osebnosti.

Mauthausen

Tulln, Klosterneuburg, Krems, Melk, Linz, Ybbs, Grein, Ottensheim, Mauthausen so obdonavski kraji od Dunaja navzgor do meje z Nemčijo. To so sama srednjeveško – renesančno- baročno – klasicistična mesta z neštetimi arhitekturnimi spomeniki, zgodovinskimi muzeji, parkovnimi ureditvami itn. Tudi Mauthausen ni izjema, a je vendarle to predvsem mesto žalostnega zgodovinskega spomina. Na vzpetini nad mestom v bližini kamnoloma je bilo med drugo vojno eno izmed nemških koncentracijskih taborišč. Največ zapornikov je bilo iz takratne Sovjetske zveze, zatem sledijo Poljaki, Jugoslovani smo na tretjem mestu. To in še marsikaj sem lahko zvedel v odlično urejenem muzeju. Tudi drugače je kompleks vzorno vzdrževan. Za vstop je treba kupiti vstopnico. Ko sem bil jaz na obisku v tem grozovitem kraju je bilo vsepolno obiskovalcev, večinoma  mlajših ljudi predvsem srednješolcev. Spominjam se, da je bilo veliko Nizozemcev. Ko so zapuščali muzejsko kinodvorano so bili nekateri objokani. Meni se zdi negovanje zgodovinskega spomina  nekaj samo po sebi umevnega ne glede na to, ali gre za bližnjo ali bolj oddaljeno preteklost. Vsi niso tega mnenja. Kakšno srednješolsko ekskurzijo v Mauthausen bi vsekakor priporočal. Tole se bo slišalo cinično: od daleč je taborišče Mauthausen čisto solidna arhitektura; podobna je nekoliko razvlečeni srednjeveški grajski stavbi.

Deseti dan

Deseti dan zvečer sem bil na Dunaju. Veliki kolesarski pohod je bil prim kraju. Nič se nisem oziral po cesarskem mestu. Na Južnem kolodvoru sem bil ob desetih in nekaj minut na vlaku  v zgodnjih jutranjih urah sem bil že doma. Letošnja kolesarska sezona se počasi zaključuje, še kakšen skok na Krim, na Janče, na Dolenjsko, mogoče kakšen dan ali dva v Istri in konec. Začelo se bo zimsko kolesarsko spanje.