Usoda umetnikov in politika

V letih pred drugo vojno napiše Oton Župančič (1878-1949) pesem Peterček mi vsi smo tvoji. Ob prihodu Italijanov v Ljubljano jih sprejme z besedami: »Vi, ki nam prinašate tisočletno rimsko kulturo…«. Med vojno je bil povečini v sanatorijih. V partizane bi šel le pod pogojem, da ga tja spremi močna in zanesljiva domobranska eskorta!  V podporo OF napiše zbirko pesmi Zimzelen pod snegom, ki izide leta 1945. Ko partizani prikorakajo v Ljubljano, jih na balkonu Univerze pričaka – Oton Župančič. Imel je veličasten pogreb z vsemi mogočimi častmi.

Božidar Jakac  (1899-19??) je pred vojno nariše kralja Aleksandra  in potem še mladoletnega kralja Petra. Že na zasedanju AVNOJa v Jajcu nariše maršala. Da je narisal še druge prejšnje in kasnejše veljake, se razume samo po sebi. Do smrti je bil cenjen ustvarjalec.  Dobil je, med drugim, kar štiri Prešernove nagrade. Zaradi lojalnosti oblastem, je bil lahko do režimov zmerno kritičen.

Antun Augustinčić  (1900-1979) sicer ni bil Slovenec, rodil se je v Klanjcu v Hrvatski Zagori blizu meje s Slovenijo. Je avtor najznamenitejšega Titovega kipa. Replika tega kipa je včasih stala pred bivšim ljubljanskim Muzejem revolucije, druga še sedaj stoji v (bivšem Titovem) Velenju. Zaradi obeh kipov je Augustinčić  tudi na Slovenskem uveljavljena umetniška osebnost. Njegova umetniška kariera je podobna Jakčevi. Še pred vojno je kiparil kralja Aleksandra, potem je umetniško upodobil poglavnika Pavelića, v Jajcu je že modeliral kip maršala. Augustinčić prevzame podobo maršala kot svoj lepotni ideal. Prepoznati ga je mogoče v najrazličnejših njegovih kiparskih stvaritvah. V rdeči črnogorski granit je vklesal podobo lepe Jovanke kot konkurentko egiptovski kraljici Nefretete…

Jože Beranek (1913-?? ) je bil odličen risar. V strip predelan roman Quo vadis pomeni začetek te zvrsti umetnosti na Slovenskem.  Bil je predhodnik Mustra, Gatnika, Lavriča, Eriča…na Slovenskem. Med vojno je risal in slikal plakate za domobrance. Ob koncu vojne zanj ni bilo usmiljenja. Po nekaterih pričevanjih naj bi bil ubit na najgrozovitejši način.

France Kralj (1895-1960) je bil vsestranski ustvarjalec.  Bil je odličen kipar, slikar, freskant, grafik, risar, keramik in celo arhitekt. Njegova portretna plastika Janeza Ev Kreka v veži neke stavbe v Ljubljani je za moje pojme najodličnejše delo svoje vrste v Slovenski  umetnosti. Mislim, da je bil v svojem času najmočnejša umetniška osebnost na Slovenskem. Med vojno je poučeval keramiko na Srednji tehnični šoli. Ni mu bilo odpuščeno. Po vojni je živel dobesedno v bedi. Nikoli ni dobil Prešernove nagrade!

Marija Vogelnik (1914-2008) je med vojno narisala, napisala in publicirala knjigo Najdihojca, kljub od OF zapovedanemu kulturnemu molku. Menda je za publiciranje dobila dovoljenje od OF, vsekakor ji tega ni nihče nikoli očital.

Janez Jalen (1891-1966) izda med vojno svoje znamenite Bobre. S tem je kršil kulturni molk. Bobri so bili še dolga leta po končani vojni na indeksu, to se pravi, na seznamu  prepovedane literature. Avtor Bobrov je bil do smrti v nemilosti pri novih oblasteh.

Emilijan Cevc (1920-2006) napiše in publicira leta 1944 Preproste stvari. Nikoli mu ni bilo odpuščeno.

Ivan Mrak (1906-1986) je bil pisatelj za svoje čase nestandardnega videza, pisanja,  nagnenj in obnašanja. Mrzek je bil predvojnim, medvojnim  in povojnim oblastem.

Slavko Pengov (1907-1966) je pred vojno poslikal cerkev na Bledu, po vojni  Titovo vilo prav tako na Bledu in še palačo CK ZKJ v Beogradu in palačo Ljudske skupščine (sedaj parlamenta) v Ljubljani.

Avantagardni  Avgust Černigoj (1898-1985) se je med drugo vojno preživljal s slikanjem nabožnih motivov po različnih cerkvah na Primorskem.

Zoran Didek (1925-1975) je bil izreden risar in likovni pedagog. Namerilo se je da je v letih pred drugo vojno zmagal na natečaju za zaščitni znak ustaške organizacije. Nikoli mu ni bilo odpuščeno. Umetnik je bil večkrat na robu obupa.

Kiparski opus Lojzeta Dolinarja (1893-1970) je velikanski. Njegova žalujoča giganta na grobu Janeza Ev Kreka sta najboljše, kar ponujajo ljubljanske Žale. Bil je avtor spomenika  kralju Aleksandru I. v Zvezdi in kralja Petra I. pred ljubljanskim  Magistratom. Oba so razbili Italijani po zasedbi Ljubljane. Posebno Peter je bil  najodličnejše spomeniško delo. No, ja, če ju nebi uničili Italijani, bi ju uničila povojna ljudska oblast. V nekaterih potezah in dejanjih so si bili lahko naši okupatorji in osvoboditelji zelo blizu. Dolinarju predvojna aktivnost ni škodovala. Po vojni je bil cenjen avtor mnogih spomeniških del na temo revolucije in NOB.  Njegova je, na primer, spomeniška kompozicija posvečena NOB v Kranju.

Umetniki združeni v Neue Slowenishe Kunst (NSK) podtaknejo okrog leta 1985 nekoliko prirejeno repliko nacističnega plakata za proslavo Dneva mladosti. Za kaj podobnega bi bili v letih po vojni dobesedno ob glavo. Tudi štirideset let kasneje jim je nekoliko trda predla. Pa kaj, časi so bili drugi. Povedali so, da gre za »…transpozicijo forme, ki je ne gre enačiti ali primerjati z ideologijo, razumevati je treba večplastno izpovednost umetniških prijemov, upoštevati je treba negacijo negacije v korelatih izbranih motivov…« ali tako nekako.  Povedali so še, da je nazadnjak vsak, ki ne razume njihove umetnosti. Še pred zamenjavo sistema leta 1991 postane NSK slovenski kulturniški izvozni artikel z velikimi državnimi subvencijami in podporami. Stanje še traja. V tole pisanje me je napeljalo ravnanje naše uveljavljene pesnice Svetlane Makarovič (1939-) prav v zadnjih dneh.

Avtorica  Pelin žene, Kačjega pastirja, Sapramiške, Pekarne Mišmaš…leta 2000 zavrne Prešernovo nagrado. Takrat, ko bi morala prevzeti mapo in listino običajno za to priložnost, se je obrnila k ljudstvu in zaklicala z močnim glasom: jaz , najbolj pravična med pravičnimi se odpovedujem tej gnusni  državni nagradi..itn. Prisotni v dvorani so ji od srca zaploskali, mislim, da je bilo slišati klice bravo, bravo. Meni se je zdelo to nelogično, saj je občinstvo prišlo na Prešernovo proslavo zato, da prisostvuje podelitvi nagrad in ne obratno. Domnevno svobodomiselna in nad dnevne stereotipe privzdignjena pesnica, bi se bila lahko odrekla nagradi že ob imenovanju v področno komisijo za literaturo. Potem bi se bila lahko odrekla nagradi Upravnemu odboru za Prešernove nagrade, ki jo je bil dokončno izbral v počastitev njenega pesniškega opusa. In  ne nazadnje bi se bila nagradi lahko odpovedala še pet minut pred začetkom predstave kar organizatorjem proslave. Pa se ni bila. Ecce Svetlana! Škoda je, da se ni v ozadju ob tem pokazala silhueta križa in Križanega. Zavrnitev na odru je bila cenena, teatralična, populistična in je brenkala na čustva širokih ljudskih množic. Akt je mogoče v nekoliko prenesenem smislu označiti za klerikalnega. Cela reč ima še eno lepotno napako. Pesnica  še pred tem ni odklonila posebne državne pokojnine, ki jo naša država podeljuje tistim izbranim posameznikom…ki so še posebej zaslužni za slovensko umetnost in literaturo… Nagrade in penzije gredo vse iz iste državne malhe. Temu se reče licemerstvo. Pred dnevi je pesnica zapela pod Prešernom pred cerkvijo Marijinega oznanenja na bivšem Marijinem trgu v Ljubljani pesem o Svobodi. Svoboda je hrana duha in od vseh sladkosti najslajša poje že Gallus, ampak zakaj si je pesnica za nastop izbrala prav ta kraj?  Zakaj ni rajši prepevala v osvobojenem BTC CITYju, kjer o transcendenci in zatohlem misticizmu ni ne duha ne sluha? Potem ji je aktualni predsednik naše države na posebnem sprejemu v predsedniški palači podelil in pripel zlati častni znak svobode. Ceremonija je bila konformistična, uglajena, kot se za take prilike spodobi. Se je pesnica s prevzemom tega odličja odpovedala svoji tako opevani svobodi? Ne, seveda ne, zadevo je treba razumevati kontekstualno.  Vsak naj sam sebi pripiše, če kontekstualnosti življenja umetnikov ne razume.

Kako je že napisal pred davnimi časi srbski komediograf Jovan Sterija Popović (1806-1856): Umjetnici su bili uvijek prilepak društva. Tukaj moram zavzdihniti. Tudi sam nisem izjema, vendar naj pripomnim: nekaj občutka in mere je priporočljivo tudi umetnikom.

Janez Suhadolc, maj 2009

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *