Nova podoba ljubljanske železniške in avtobusne postaje

Tak je naslov naslovnega članka v Delu, 4. Junija 2010. Ljubljana naj bi pridobila v naslednjih letih povečano železniško postajo, avtobusna postaja naj bi se preselila na sever ob Vilharjevo cesto. Železniška postaja bi pridobila nad tiri dvorano veliko kot nogometno igrišče, »z vsem, kar paše zraven«, avtobusna postaja na novi lokaciji ob Vilharjevi cesti naj bi ne zaostajala… nekje bodo, poleg garaž in vsega ostalega »dodane kolesarnice«

Projektanti in vsi tisti, ki imajo na skrbi vse predvidene gradnje se očitno ne vozijo z vlaki in še manj z avtobusi. Če bi se, ne bi projektirali takih neumnosti.

Zlati časi železniškega in avtobusnega potniškega prometa so že zdavnaj minuli. Z vlaki in avtobusi se vozi komaj še kdo. Menda se vozijo z vlaki le še mladoletni, invalidi, dijaki, siromaki, ostareli in čudaki. Potovanja z javnimi sredstvi veljajo med mojimi državljani, ki kaj dajo nase, se pravi velika večina,  za nedostojna celo sramotna.  Sam se prištevam med čudake in si domišljam, da se na javni transport v Republiki Sloveniji spoznam. V letih med 1950 in 1960 se je z javnim transportom prepeljevalo, po moji oceni in občutku,  20 do 30 krat več potnikov kot se to dogaja dandanes. Potem so se začeli uveljavljati fičkoti  in za njimi osebna vozila vseh vrst. Z naraščanjem osebne motorizacije je šel javni transport v zaton. Kljub temu, da široke ljudske množice potujejo več kot kdajkoli v zgodovini, javni potniški promet peša in bo v prihodnosti še bolj. Osebni promet je sorazmerno poceni. Davščine niso prevelike,  gorivo je poceni, vozila so poceni in bodo sčasoma še bolj. Osebna vozila gredo na pot od doma, se ustavljajo, čakajo, gredo po cestah in cesticah, se vračajo, kakor si posameznik želi. Vsega naštetega še tako perfekcioniran javni potniški promet ne bo nikoli nudil. Kaj vse je naredila prejšnja in zdajšnja država za razmah osebnega prometa in kaj vse so žrtvovali posamezniki nima smisla naštevati.

Če je bila ljubljanska železniška postaja dovolj velika, denimo, leta 1960, ko je bilo vsaj 20krat več potnikov na železnicah kot jih je sedaj, potem je zanesljivo dovolj velika tudi za aktualni potniški promet. In res, ljubljanska železniška postaja s podhodom in peroni je precej osamljena naprava. Včasih se zdi, da je več železničarjev kot potnikov. Vlaki vozijo boleče prazni. Večkrat se mi je dogodilo, da sem bil sam samcat potnik v dolgem vagonu, velikokrat bi se lahko potniki preštevali na prste obeh rok itn. Za teh nekaj potnikov, ki še vztrajajo, je postaja in vse, kar spada zraven, v bistvu prevelika že taka, kot je. Nek bedak je pred nekaj desetletji naredil podhod pod tiri daleč od postaje. Pot od postaje do peronov in vlakov je dolga in mučna. Tako bedasto postavljenega podhoda nisem srečal nikjer na svetu. Projektantom svetujem, da naredijo podhod pod tiri do posameznih peronov tako, da se bo šlo skozi postajo direktno v podhod, opremijo naj ga , po možnosti, z zanesljivimi tekočimi stopnicami. To je čisto vse , kar potrebuje ljubljanska železniška postaja in čisto nič drugega! Čemu naj bi služila projektirana ogromna dvorana (kot nogometno igrišče!) nad tiri, si ne znam predstavljati. Jaz še nisem nikjer na svetu naletel na dvorano nad tiri, iz katere bi bili narejeni dostopi na posamezne perone. To je zelo nepraktična rešitev, saj se morajo potniki dvigovati približno osem metrov nad tire zato, da se potem spustijo spet osem metrov navzdol do posameznih peronov. Pri dostopih na perone pod tiri gre za pol manjše višine! Za potnike bi bila taka organizacija dostopa na vlake v bistvu celo slabša in bolj neudobna, kot je sedaj! Dvorana nad tiri je navadna projektantska zabloda. Projektanti se najbrž ne vozijo z vlaki, to sem že omenil.

Ljubljanska avtobusna postaja je na najboljši možni lokaciji in naj ostane tam, kjer je. Če je bila dovolj dobra za mnogo večje število potnikov pred desetletji, je dovolj dobra tudi sedaj ko se komaj še kdo vozi z avtobusi. Včasih je, na primer, iz Ljubljane v Celje in Maribor vozil avtobus vsake četrt ure (!), trenutno vozijo v Celje in Maribor štirje avtobusi na dan. V Mariboru so pred nekaj leti naredili ogromno, moderno avtobusno postajo. Mislim , da ni bolj osamljenega kraja v Mariboru, kot je avtobusna postaja. Vozni red, ki bi moral biti bistvo postaje,  sem s težavo našel na dveh papirjih malomarno prilepljenih na nek steber! Tako pač je, tako to gre navzdol z avtobusnim prometom . Če želimo, da se bo sploh še kdo kdaj vozil z avtobusi, mora ostati postaja v sedišču mesta. Vsako prestavljanje in pomikanje na rob mesta bo še zmanjševalo število potnikov. Projektantov novomeška in koprska izkušnja očitno ni prav ničesar naučila. Najbrž se ne vozijo z avtobusi. Če bi se, ne bi prestavljali avtobusne postaje iz mesta v zakotje Vilharjeve ceste. Vse kar potrebuje ljubljanska avtobusna postaja je dolg nadstrešek nad posameznimi peroni tako, da bo nudil potnikom nekaj zavetja. Lep naj bi bil in v ponos našemu mestu. To je vse, kar potrebuje ljubljanska avtobusna postaja in čisto nič drugega. Če je na Trgu OF preveč osebnega prometa naj se omeji in preusmeri na Vilharjevo cesto, pa saj naj bi imel javni prevoz prednost pred osebnim, ali ne?  Projekt je v nasprotju sam s sabo. Javni potniški promet naj dobil pospeške in naj bi bil v prihodnosti protežiran. V isti sapi selijo projektanti avtobusno postajo v zakotje zato, ker je napoti osebnemu prometu v mestu! Kdor more naj to projektantsko učenost in logiko  razume!

Vsak moderen projekt mora obsegati garaže. Brez garaž in enega očesa se zdijo sodobni projektantski posegi na pol slepi. Tudi opisani projekt predvideva garaže za kar 660 avtomobilov. Če že ne gre brez garaž, potem predlagam projektantom, da, preden postavijo nadstrešek nad obstoječo avtobusno postajo, izvotlijo že itak do tal degradirano Masarykovo cesto in trg OF in narede v več etažah  na tisoče garaž za celo Ljubljano, da bo mir za vse večne čase.

Morebitni bralci bi utegnili dobiti vtis, da sem proti posodobitvi javnega potniškega prometa. To ni res. Ugotavljam, da so pri tako skromnem številu udeležencev v javnem potniškem prometu obstoječe naprave dovolj velike, celo prevelike. Dokler so vozila, gorivo, davščine, zavarovanja… za osebna vozila tako poceni, kot so, se bodo široke ljudske množice vozile z avtomobili. Nobeno sirensko prigovarjanje jih ne bo spravilo na vlake in avtobuse. To bi moralo biti vsem jasno. Če se bo kdaj vse našteto res drastično podražilo, bodo postali vlaki in avtobusi spet aktualni, takrat bo kakšna širitev postajnih naprav mogoče smiselna.

Janez Suhadolc

 

 

 

One thought on “Nova podoba ljubljanske železniške in avtobusne postaje”

  1. Pozdravljeni !

    Vaše razmišljanje o železniški in avtobusni postaji je enako mojemu. Želim vam, da bi z njim prepričali pdgovorne in preprečili največjo neumnost, ki bi lahko doletela ta dva objekta. Tukaj nam kriza z denarjem res prav pride.

    Dostop do vlakov je potebno olajšati na vse možne načine. Ne le zato, da bi povečali število potnikov, saj to ni bistveni pogoj, temveč zaradi samega odnosa do te peščice “posebnežev”, ki še verjamejo v vlak. Vašim predlogom dodajam še nekaj misli.

    Najbolj pogosti vlaki bi v Ljubljani morali ustavljati na prvem ali drugem tiru. Sedaj je ravno obratno – najdlje je treba pešačiti do vlakov Lj-Zidani most, ki vozijo vsako uro.Seveda je za to potreben peron.

    Od vlaka do mestnega avtobusa bi potnik moral priti po vremensko zaščiteni poti.

    Železniške tire bi morali podaljšati do nekaterih bolj obljudenih mestnih predelov, s čimer bi lokalni vlak prevzel vlogo tramvaja. Približek temu bi bilo že podaljšanje vožnje iz smeri Zidani most do Šentvida.

    Možnost enostavnega potovanja s kolesom na vlaku bi bila dobra rešitev. Žal je tako potovanje zaenkrat le propagirano, izvedba pa zelo zapletena in negotova. S tem imam veliko izkušenj, žal pa mojih predlogov na železnici niso upoštevali.

    Tudi o mestnem prometu enako razmišljava. Karkoli storimo, ima vožnja z osebnim vozilom prednost. Neodvisnosti in svobode gibanja z javnim prevozom ni mogoče zagotoviti. To je bistvo neuspeha vseh naporov za oživitev javnega prevoza. Mestna oblast mora razmišljati o olajšanju osebnega prometa, pa če se to sliši še tako bogokletno. Mogoče bi pa v Ljubljani lahko bili prvi v Evropi, ki bi tako uredili promet. Morali bi zmanjšati javni promet z velikimi avtobusi, uvesti manjše avtobuse s prilagodljivim načinom voženj (podobno taksiranju, vendar na urbano), dati prednost električnim vozilom vseh vrst, zgraditi majhne javne ali zasebne garaže (ali zgolj zaščitena parkirna mesta)s priključki za polnjenje baterij. Kolo je sicer odlično prevozno sredstvo za mesto, žal pa ne ponuja zaščite pred vremenom. Majhna električna vozila so lahko rešitev, če jih lahko varno parkiramo blizu svojega stanovanja.

    Lepo pozdravljeni ! Andrej, kolesar na elektriki.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *