LES JE LEP

Strokovni pa tudi nekoliko manj strokovni javnosti je znano, da se precej ukvarjam z lesom.

Iz lesa izdelujem različne stvari, največ naredim stolov. Različni ljudje mi večkrat pripominjajo, da imajo radi les: »Les je lepa, naravna in prijetnatvarina, » še dodajo. »Kaj pa drevesa, » jih vprašam, »ali imate drevesa tudi radi?» Seveda imajo radi tudi drevesa, pa gozdove, naravo nasploh. Drevesa so živa bitja. Po mojem mnenju so drevesa najimenitnejši predstavniki botaničnega sveta. Les, lesna tvarina in leseni izdelki so posmrtni ostanki nekdanjih živih bitij. Kdor ima rad drevesa in les, izkazuje hkrati ljubezen do živega in preminulega. Odnos je ambivalenten. Kadar delam v svoji mizarski delavnici, mi večkrat pride na misel, da drezam po neke vrste kadavrih. To ni posebno prijeten občutek.

Tolažba, češ »… saj tudi drugi tako delajo!« je bolj kisle narave, posebno še, ker individualisti radi prisegamo na nepopulistične vedenjske vzorce.Tako ali drugače, posamezniki imajo do lesa pogosto sentimentalen odnos. Če bi se le dalo, bi imeli okrog sebe radi čim več stvari iz lesa. Na splošni občestveni ravni je to prazno govorjenje. Za aktualno civilizacijsko normo je les sorazmerno nepomembna tvarina, natančneje povedano, je zmeraj bolj nepomembna tvarina.

Naj mi bo dovoljeno trditev nekoliko podkrepiti s primeri. Po stanovanjih, uradih, šolah, bolnišnicah, mnogih industrijskih obratih itn. je bil včasih na tleh ladijski pod ali parket. Skoraj zmeraj je bil pribit na slepi pod, slepi pod je bil položen na legice. Legice so ležale na betonskih stropovih, med legicami je bilo nasutje. Opisana raba lesa je le še zgodovinski spomin. Kjer še dajejo na tla les, ga s posebnimi lepili lepijo na beton, namesto lesa se za talne obloge na veliko uporablja tapisom, podolit, vinas, guma in podobni materiali. Včasih se betonska tla enostavno premažejo ali prelijejo z umetnimi smolami. Zadnja leta je priljubljen pod iz laminatov. To so ivernate plošče, prevlečene s tankim, najtanjšim furnirjem iz pravega lesa ali s papirjem, na katerem je odtisnjena slika kakšnega lesa. Mislim, da ni bolj ničvredne talne obloge, kot je laminat. Kakšna resna država bi morala laminatne talne obloge zakonsko prepovedati, tako kot smo, na primer, prepovedali salonit oziroma azbestnocementne izdelke. Les kot talna obloga zmeraj bolj izgublja pomen, za ta namen se ga zmeraj manj uporablja. Včasih so bile imenitnejše stavbe obokane. Ogromna večina drugih stavb je imela v preteklosti lesene stropove. Takih stropov že dolgo več ne gradimo, današnji stropovi so iz armiranega betona. Leseni stropovi so iz statičnih razlogov v bistvu nedovoljeni. Nekateri nekoliko nostalgični graditelji si naredijo stropove iz vidnih lesenih tramov. »Da bo notranjščina učinkovala bolj po domače,« pravijo. Tako dekorativno tramovje je ponavadi kar z dolgimi vijaki pritrjeno na betonsko ploščo nad njimi. Ležišč v zidovih sploh nimajo, saj so odrezani tik pred zidovi, ki naj bi tramove podpirali. Ne vem, kako bi rekel, jaz takih stropov ne maram, razumevam jih kot izraz slabega okusa. Zasebna gradnja še pozna lesene strešne konstrukcije, pa še pri takih gradnjah se zmeraj bolj uveljavljajo betonske in kovinske. Večje stanovanjske zgradbe, industrijske in javne zgradbe tudi ne prakticirajo več lesenih strešnih konstrukcij. Romantičnih podstrešij, kjer se je včasih nabirala prihodnja zgodovina, novogradnje ne poznajo več. Nove stavbe so lahko narejene popolnoma brez lesa.

Precej nova stavba Gospodarske zbornice Slovenije, popularna Esmeralda za Bežigradom, ne premore nobene lesene gradbene sestavine, vse je iz jekla, betona in stekla. Izjema so lesene nastopne plošče stopnic iz debele hrastovine. Seveda bi bile lahko tudi te plošče iz kakšne druge tvarine, na primer iz stekla, plastičnih snovi, kovin, betona, kamna in mogoče še česa. Če ne bi bilo teh stopnic, bi bila stavba v celoti brez kosa lesa.

Beseda »arhitekt: arhi- tektonos» je grškega porekla in pomeni »nad- tesar». Tisti, ki so bili zadolženi za gradnjo bivališč, so bili tesarji. Njihovo univerzalno orodje je bila sekira. In res, nekako do začetka štirinajstega stoletja je bila velikanska večina prebivališč lesenih. Zidane stavbe so bile velikanski luksuz, rezerviran le za najbolj imenitne zgradbe in utrdbe. Vse drugo je bilo iz lesa. Lesene stene zgradb so nadomestile take iz kamna, kasneje se je zidalo iz opeke, sedaj povečini iz betonskih modularcev ali kar iz litega betona. Lesenih hiš ni več. Izjema so kakšni vikendaški gradbeni podvigi. Z lesenimi hišami se je včasih pri nas trudil Marles iz Maribora, sedaj jih delajo v Riku iz Ribnice. V poplavi zidanih hiš na Slovenskem so take hiše zgubljene in nepomembne.

Streh, prekritih z lesenimi skodlami, je le še tu in tam za vzorec. Nove strehe so iz vseh mogočih materialov, lesa zanesljivo ni več med njimi. Včasih je prednjačila opeka, sedaj so na voljo še: betonska kritina različnih vrst in oblik, tesal, razna pločevina, trimo plošče, kanadske tegole, bitumenske strehe, plastične mase, različni vodotesni premazi, kompozitni strešniki … Naštevanju zlepa ni konca.

Od začetka šestdesetih let naprej se je za boljše stavbe izdelovalo okna in vrata iz aluminija. V tem času je velika večina gradenj še imela okna in vrata iz lesa. Nekaj desetletij kasneje tudi pri teh izdelkih les na veliko izgublja svoj primat. Mislim, da pri oknih že prevladujejo izdelki iz plastičnih mas in kovine. Vrata so že dolgo let nazaj večinoma narejena po nekakšnem »kompozitnem» principu, kjer je veliko papirnega satovja, vezanih plošč, iverk, plastičnih delov in kovin. Za taka vrata je težko reči, da so iz lesa.

Leseni so slovenski kozolci, za katere nekateri s ponosom in zanosom ugotavljajo, da so slovenske katedrale. O kozolcih se pišejo doktorati in tiskajo debele knjige. Odkar se seno silira ali balira, postajajo kozolci nepotrebni. Stari se podirajo, novih ne postavljajo več. Stari skednji, hlevi in kašče so bile povečini iz lesa. Kjer jih delajo na novo, so večinoma iz betona in betonskih zidakov.

Les je bil včasih cenjen inženirski material. Mostovi, rudniške podporne konstrukcije, opaži, stolpi, drogovi za napeljave, dovodni kanali, jezovi, riže, cestne površine, daljnovodi, strojne naprave, urni mehanizmi–vse to in še kaj drugega je bilo včasih iz lesa. Nekdanji vodni mlini in žage so bili, na primer, skoraj v celoti iz lesa. Današnjim inženirjem les komaj še kdaj pride na misel, tu in tam še predvidijo kak opaž ali lepljeni lesen nosilec, najraši projektirajo konstrukcije iz betona in jekla.

Železniški pragovi so še, vsaj pri nas, povečini iz hrastovine. Nadomeščajo jih izdelki iz prednapetega betona. Borovniški viadukt je bil veličastna stvaritev. Stal je na lesenih pilotih, zabitih v barjanska tla. Viadukt je projektiral in gradil Benečan Ghega. Tudi Benetke stojijo, kot je znano, na hrastovih pilotih. Sodobni piloti so iz prednapetega betona. Lesenih podpor in gradbeniških odrov skoraj ni več. Nadomestili so jih kovinski. Vendar se beton povečini še vliva v lesene opaže. Porabo lesa za opaže skušajo zmanjšati standardne panelne plošče. Škafov, barigel, kadi in urn ni več. Leseni sodi so še komaj kje v rabi. Sodi so za moje razumevanje ena najbolj genialnih konstrukcij, kar se jih je kdo kdaj izmislil. Prav neverjetno je, kako je mogoče iz lesenih desk sestaviti vodotesne posode. Ni važno, na pohodu je nerjaveča pločevina in plastika. Brez lesnega oglja si v preteklosi ni dalo predstavljati resnejših industrijskih obratov. Zaradi kuhe lesnega oglja so bile za zmeraj posekane velike površine gozdov. Sedaj je namesto oglja v uporabi koks, nafta, zemeljski plin ali elektrika. Oglje je dobro le še za kakšno zasmojeno peko čevapčičev in ražnjičev.

Dolga stoletja se je kuhalo in peklo na gorečem lesu, les ali bolje drva so bila edini vir toplote v zimskem času. Zadnjič sem se pogovarjal z gospodarjem kmetije sredi gozdov. Povedal mi je, da se pozimi grejejo s centralno kurjavo na plinsko olje, kuhajo pa seveda na elektriko. »Kdo bo vlačil skupaj drva in les iz gozda, to se ne izplača, za to ni časa, to je predrago v teh hudih časih!« je rekel.

Pohištvo je bilo včasih skoraj izključno iz lesa. Stoli, naslanjači, mize, postelje, klečalniki, klopi, nočne omarice, komode, etažerke, španske stene, stanovanjske obloge, pulti, knjižne police, pisalne mize, skrinje, pručke, obešalniki, zibke, podstavki za rože, vse to je bilo iz lesa. To, kar je na voljo v večini naših trgovin s pohištvom, je v glavnem iz zlepljene žagovine, obdane s tankim slojem lesa oziroma furnirjem. Zlepljena žagovina oziroma iverna plošča je narejena iz bivšega lesa, je lesni izdelek, ni pa lesena, tako vsaj jaz mislim. Pohištvo iz iverk in furnirja za moje pojme ni iz lesa. Furnir je večkrat nadomeščen s papirnato prevleko, na kateri je natisnjena slika različnih lesov, podobno kot se to dela pri laminatnih talnih prevlekah. Izjema so stoli. Stoli so večinoma še iz lesa, vendar jih na veliko izpodrivajo izdelki iz kovin in plastičnih mas. Notranjščine novih poslovnih stab, takih, ki kaj dajo nase, ne poznajo lesenih stolov. Kakšen lesen stol bi se jim zdel znamenje najtemnejše zaostalosti. Mislim, da ni bolj bedastega in nefunkcionalnega izdelka, kot so moderni plastični pisarniški vrtiljaki in direktorski fotelji. V času, ki prisega na funkcionalnost vsakršnih izdelkov, je vse skupaj še bolj neumno. Ti stoli so nerodni, neudobni, radi se lomijo in kvarijo, reciklaža je problematična ali skoraj nemogoča, zdravniki jih odsvetujejo, saj naj bi bili vzrok nekaterim obolenjem zadnje plati. Jaz se zmeraj nekoliko zgrozim, kadar vidim, kako iz kakšne poslovne stavbe odvažajo na smetišče grmade polomljenih stolov. Novi bodo prav taki kot prejšnji ali bodo vsaj zelo podobni prejšnjim. Tako mora biti, taka je moda, tako se to dela.

Prevozna sredstva so bila včasih v glavnem iz lesa. Vozički, cize, samokolnice, zapravljivčki, vozovi, kočije, vagoni, vse je bilo iz lesa, vse, kar se je vozilo po morju in rekah: splavi, čolni, jadrnice, velike ladje: karake, karavele, kliperji, vse je bilo prav tako iz lesa. Prva kolesa, avtomobili in letala so bila v osnovi iz lesa. Najslavnejši lovec iz druge svetovne vojne angleški spitfire je imel, vsaj na začetku spopada, krila še iz lesa. Zdaj je vse našteto več ali manj spomin. Današnja prevozna sredstva so iz kovin in plastičnih materialov. Lesen volan v kakšnem športnem avtomobilu je bolj znak slabega okusa kot resna uporaba lesa. Včasih je bil precej popularen izraz »lesna galanterija». Ta označuje množico razmeroma manjših predmetov vsakdanje rabe iz lesa: obešalniki za obleko, ročaji, kljuke, deščice, zaboji, krtače, krtačke, metle, ribežni, skodele, vaze, nečke, škatle, doze, držala, gumbi, podstavki, stojala, potovalne skrinje, šahovske figure in deske, športne potrebščine, gobice za krpanje nogavic, okvirji, napisne table, smerokazi … Vse to je sedaj večinoma iz plastike in kovin.

Mnogo športnih pripomočkov je bilo včasih lesenih. Pomisliti je treba na smuči, sani, kajake, kanuje, skife, loparje, skakalne palice, kopja, telovadno orodje, balinarske krogle, keglje … Večina embalaže je bila včasih iz lesa. Za embaliranje je bila pomembna lesna volna za ovijanje občutljivejših predmetov. Tudi to je že preteklost. Sodobna embalaža je iz valovite lepenke, pločevine, stiropora, plastičnega drobirja, plastičnih folij in močnejšega papirja. Lesenih igrač otroci ne marajo in jih zato skoraj ni več mogoče nabavljati. Velikanska večina otroških igrač je iz plastike. Ko otroci nekoliko odrastejo, se najrajši ukvarjajo z računalniškimi igricami. Seveda tudi računalniki niso iz lesa. Malokdo se še spominja, da smo včasih uporabljali besedo »računalnik» za igračo s pisanimi kroglicami, ki so drsele po žicah, te so bile napete v okvirju. Kroglice in okvir so bili seveda iz lesa. S to napravo se je dalo za silo seštevati in odštevati.

Zlati časi, ko je bil les res neobhodno in vsestransko potrebna snov, so že zdavnaj minili. Za lesene izdelke se zmeraj bolj odločajo le še posamezniki iz sentimentalnih razlogov. V mislih imam tiste, ki lesene izdelke kupujejo, in tiste, ki jih izdelujejo. Tudi sam se prištevam k tej druščini.

Znano je, to sem napisal že v uvodu, da izdelujem iz lesa različne izdelke, predvsem stole. Večkrat se počutim kot Don Kihot, ki hoče pozornost obrniti na vidik življenja, ki se mu čas počasi, a zanesljivo izteka. Današnja civilizacija bi lahko shajala brez izdelkov iz lesa. Nekateri morebitni bralci tega besedila si bodo mislili: »Dobro je, da se opušča vsakdanja raba lesa, bo vsaj gozdovom prizanešeno. » To seveda ni res. Največ lesa in gozdov zmeljejo za iverne plošče in še več za papir. Iverke in papir so narejeni na osnovi lesa, niso pa leseni izdelki. Ta poraba strmo narašča in bo sčasoma še bolj. Pomisliti je treba, recimo, samo na fotokopirne naprave, računalniške tiskalnike in vse tisto, kar se veže na tako opevano informacijsko galaksijo. Stanovanjsko in poslovno opremo iz zlepljene žagovine je treba pogosto menjavati, časi, ko je pohištvo prehajalo iz roda v rod, so minili. Kaj vse je mogoče videti odvrženega in zavrženega, ko se v Ljubljani dogaja kosovni odvoz! Dandanes se prisega na nabavo in odmetavanje v smeti. Zaradi tega se svetovna poraba lesa zmeraj bolj veča in so gozdovi vsepovsod ogroženi. Kurc pa taka civilizacija, ki iz dobrega lesa dela predvsem lesno moko in žaganje.

2 thoughts on “LES JE LEP”

  1. Tole pišem sedeč na leseni pručki, pred mano ni lesen računalnik, postavljen pa je na leseno kolmkišto. Vse skupaj pa se nahaja v leseni hiši. Prostor, kjer to počnem, je namenjen za kadilnico (vhodna veža s kuriščem za lončeno peč v dnevni sobi). Kadim leseno pipo(e). Zdi se mi, da je gospod Suhadolc znan tudi po pipah.
    Hiša je (morda na žalost) finska iz finskega polarnega bora. Slog hiše ni vikendaški: pritlična hiša, kjer na stara leta prebivava z ženo v “slovenski Sibiriji”, čeprav to ni res.
    Skratka, les je zares lep!
    LP

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *