Tipografija Jesenice

Mokrota

S kolesom od Sarajeva do Prolom banje

Nekje sem prebral: «Kdor se ozira po vremenu, ne bo nikoli krenil na pot«. Irci reklamirajo svojo deželo z reklom; »Ignore the weather (Požvižgaj se na vreme)!«

Zvečer sem dal kolo in sebe na avtobus. Zjutraj naslednjega dne sem bil že v meglenem in čemernem Sarajevu. Povedano mi je bilo, da bo prihodnje dni po celem Balkanu deževno vreme, za ta letni čas bodo temperature zelo nizke.  Zavzdihnil sem, bo že nekako, sploh pa, vremenske napovedi so nezanesljive.

Sarajevo – Goražde

Na vijugasti in prometni cesti na Pale je začelo deževati. Na Palah sem premočen vedril na neki bencinski črpalki. Mladenkama v pridruženem bifeju sem se smilil. Onidve niti v sanjah nebi kolesarili iz Sarajeva do Pal, pa če bi še tako sijalo sonce, kaj šele ¨u takvoj kiši¨. Čaja sta mi natočili čisto do roba skodelice in še potem sta me vprašali ¨ako hoću još¨. Nasploh sem se na poti do Prolom banje marsikomu smilil. To se mi je zdelo nekoliko nenavadno. Spomnil sem se na bosanske peripetrije v ne prav dalnji preteklosti, ko kakšen suh ali premočen popotnik gotovo ni bil vzrok za usmiljenje ali neusmiljenje. Do večera sem prikolesaril do Goražda. Na poti do tega mesta ni cel čas deževalo. Precej sem vozil po gozdnih cestah, kjer moča izpod neba ne pride tako do izraza. Čez  noč so me vzeli pod streho v hotelu Behar. Zvečer sem šel kar tako malo po mestu. Mogoče bi bilo bolje, če nebi šel. Mesto si od zadnje vojne ni opomoglo in si, ko je bilo čutiti, tudi ne bo. V nekem lokalu mi je čemeren lastnik ponudil »bosanski lonac«. Sem rekel, da celega lonca ne bom zmogel. Pripomba je lastniku izvabila nekaj smeha. Ne bom dobil celega lonca jedi, ki se imenuje »bosanski lonac«. Mislim, da sem dobil kljub temu precejšen del tega lonca, pa saj sem bil v lokalu edini gost.

Goražde – Plevlja

Ko sem drugi dan krenil na pot je deževalo. Receptor hotela me je hotel nekoliko potolažiti rekoč, da vremenska napoved ne prevideva celodnevnega deževja. In res v Čajničih je dež nekoliko ponehal. Ampak na cesti na mejni prelaz med Bosno in Črno goro, ki se imenuje Metaljka, je spet neusmiljeno deževalo. Na nekem klancu so šla mimo mene tri velika terenska vozila z ljubljansko registracijo. Mahal sem jim, kolikor se je dalo, niso ustavili, razumljivo, saj si niso mogli misliti, da jih pozdravlja rojak. Na prelazu sem prikolesaril v nalivu. Najbolj sem se smilil črnogorskim policistom in carinikom. Povabili so me v svoja zavetišča. Z nekim carinikom sem čez nekaj časa odigral nekaj partij šaha. Izid ni pomemben, vsaj v takih okoliščinah ne, pa saj se ve, da so bili Južni Slovani zmeraj dobri šahisti. Policisti so  hoteli moje kolo in mene podtakniti kakšnemu primernemu vozilu, pa kaj, ko na tem prelazu tisti dan in tisti čas ni bilo nobenega prometa. V dežju sem proti večeru vozil do Plevlja. Vmes je, ne vem zakaj, za nekaj minut posijalo sonce.

V hotelu Gold, kjer sem prenočil, so imeli tisti večer pojedino ob neki muslimanski poroki. Hotel sem naročiti skromno večerjo. Dobil sem »džabe« pivo in celo goro jedil, »Svadba je, časti nevjesta i ženin«, so mi povedali. Za dobro razpoloženje in ples je igral manjši bend. Vodja benda je bil tudi pevec. Za vsako pesem je dobil po 5 evrov in listek na katerem so bila stereotipna dobroželenja tega ali onega svata novoporočencema. Proti polnoči, ko je bila druščina že precej okajena, čeprav, kot je znano, islam tega ne odobrava, sem še jaz pristopil k pevcu. Dal sem mu 5 evrov in listek na katerem je pisalo: »Ženinu i nevjesti želim puno sreće i zadovoljstva u braku, svatovima i svatkinjama želim puno ljubavi, ali neka pripazu, da ih kod toga ne uhvate!« (Misel sem povzel po Marjanu Paternostru, op. p.) Pevec je sporočilo pospremil z nekim šansonom o Ljubljani, ki ga je v originalu, če se ne motim, pela Ljupka Dimitrovska. Pričakoval sem kakšen odziv, zmerno hihitanje, mislil sem, da se bo kdo celo ozrl, češ, kje je in od kod je ta »Slovenac«.  Nič od tega se ni zgodilo, utrujena druščina je, tako se mi zdi, vse skupaj preslišala. Čisto vseeno bi bilo, če bi jim prebral kakšen člen iz slovenske ustave.

Plevlja – Prijepolje – Sijenica

Zgodaj drugo jutro mi je skladišče, kjer je nočilo moje kolo, odprl nek starejši otrok. Vlekel sem nase vsemogoča oblačila in »kabanico«. Smilil sem se mu, saj je zunaj deževalo. Svetoval mi je »neka pričekam«. Sem mu rekel, da bi, pa kaj, ko vem, da ne bo nehalo deževati, jaz pa moram na pot. To seveda ni res, mirne duše bi lahko ostal tisti dan in celo naslednje dni v Plevljah. Nihče me ni silil ali celo primoral v potovanje iz Sarajeva do Prolom banje. Nasploh ljudje zelo malomarno in površno uporabljamo glagol »morati«.

Do Jabuke sem se vozil po področju, kjer imajo Črnogorci velik dnevni kop premoga. Izkopi, nasipi in še vsemogoče tehnične naprave bi bile ob lepem vremenu zanimive in vredne ogleda, pa kaj, ko je deževalo.  Jabuka je mejni prehod med Črno goro in Srbijo. Bilo je veliko prometa. Policisti in cariniki niso imeli časa, da bi se jim smilil, čeprav je zelo deževalo, samo nekoliko postrani so me pogledali. Preden sem dobil žig v potni list je policistka rekla: »Slovenac!?« Ne vem zakaj, bil sem nekoliko užaljen.

V Prijepolju sem se znašel na železniški postaji. Skozi to mesto gre slovita in vratolomna  proga Beograd – Bar. Velikanska triumfalna postaja je bila neskončno zanemarjena in zapuščena. Blišč te proge je že davno potemnel. Ugotovil sem, da ta dan ne gre več noben vlak v Beograd. Nekoliko me je namreč zaobjelo deževno malodušje in bi se najraje kar odpravil domov. Ker je prenehalo deževati, sem se le nekako do večera privlekel do Sijenice. V Sjenici je deževalo. Še preden sem odprl usta mi je nek policaj pokazal nedaleč neko precej veliko stavbo: »Potraži tamo Muharema, nek ti da smeštaj za noć, ja ću ga obavestiti, da dodžeš«.

Sjenica – Sopočani – Novi Pazar

Do Štavalja je samo rosilo in potem ni deževalo do Kamešnice, kjer sem si v neki pekarni kupil slance in jogurt. Na pultu v trgovini sem opazil s svinčnikon lepo izrisane vizije raznoraznih stavb. »Kaj pa to pomeni?« sem vprašal mladeniča za pultom. Povedal mi je, da si z risanjem krajša čas v trgovini, študiral bo arhitekturo. Nisem mu povedal, da študij arhitekture v načelu odsvetujem in, da mi kot bivšemu rednemu profesorju Prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani lahko verjame. Sicer pa, Plečnik je bil po rodu iz Hotedršice. Kamešnica –Hotedršica to se nekam podobno sliši.  Med Rasnim In Bačicami gre navzgor in makadmska cesta ni vredna svojega imena. Tu se je naredilo neurje s strelami in gromom. Naliv se je za nekaj časa spremenil v točo. Pot se je spremenila v hudournik, nikjer ni bilo nobenega zavetja kaj šele hiše. Nekatere strele so udarjale zelo blizu. Vse skupaj je izmenično trajalo celo večnost. Bilo me je strah. Ko sem to pripovedoval kasneje prijateljem in znancem so rekli, da imam očitno dobre živce. Mislil sem, da se mi kaj bolj neprijetnega na poti ne more več pripetiti, pa ni bilo res, motil sem se.

Na vsem poptovanju je samo dve uri in pol sijalo sonce. To je bilo takrat, ko sem si ogledoval in občudoval znani srbski samostan Sopočani blizu Novega Pazarja. Ja, ja, ta stari so znali, sem spet zavzdihnil. Sodobna srbska arhitektura niti približno ne dohaja svojih vzornikov iz preteklosti. Žal velja ugotovitev »i šire«. Sodobna arhitekturna umetnost ne presega vzorov iz preteklosti.

V Novem Pazarju je deževalo. Našel sem prenočišče v nekem hotelu. »A, pa vidio sam ja tebe u crvenoj kabanici na bicikli!« me je nagovoril starejši receptor. Novi Pazar je center Sandžaka. Kaj vse se dogaja v tem čisto muslimanskem mestu, si ne znam predstavljati, no, ja, mogoče si lahko mislim. Naj bo tako ali drugače tisti večer je bil Novi Pazar po vtisu veseloin kipeče mesto, ki ga kar razganja od vsemogočih aktivnosti. Velike novogradnje so, na primer, več kot ambiciozne stavbe, nažalost niso velika arhitektura.

V Novem Pazarju sem se mimogrede na neki pumpi potožil, da mi zavore na kolesu ne delujejo tako, kot bi bilo treba. Takoj so zapeli telefoni. Čez pol ure sem že bil v neki delavnici, kjer so mi popravili kolo. Mladeničem sem komaj vsilil nekaj denarne nagrade. Nasploh sem bil kot »Slovenac« na celi poti od Sarajeva do Prolom banje kar nekam dobro »gor vzet«. Slovenci še zmeraj v teh krajih visoko kotiramo, očitno še niso šlišali, kako in kaj je pri nas.

Novi Pazar –Kopaonik – Kuršumlija –Prolom banja

Tudi ta dan je deževalo. Od Rudnjaka naprej gre samo navzgor do prelaza Jaram, ki je visok solidnih 1788 metrov (Vršič na primer: 1611 m). Z višino se je krepil še mrzel veter. Zeblo me je. Večkrat sem si očital, kaj mi je bilo treba v takem vremenu na pot. Nekoliko pod prelazom je veliko hotelsko turistično naselje zgrajeno v alpsko – švicarskem slogu. Videti je bilo, da pri gradnji niso gledali na vsak krajcar. Naselje je bilo videti precej zapuščeno, saj je razumljivo, kdo bo rinil na Kopaonik v takem vremenu! V šoping centru naselja sem vendarle dobil odprt lokal in vročo juho. Oštir se je šel ogledati po vremenu in je videl moje kolo pred lokalom in mi je brez besed dolil »još malo čorbe«. To se mi je zdelo plemenito dejanje. Mož je odklonil napitnino, mogoče je bil celo nekoliko užaljen, ker sem hotel kupiti njegovo dobrosrčnost. Potem je šlo navzdol proti Kuršumliji. Da je deževalo se razume samo po sebi, ampak naenkrat se je spet naredilo neznansko neurje na cesti med skalnimi useki, kjer spet ni bilo žive duše in nobenega zavetja. Mislim, da je bilo še hujše, da je trajalo še dlje, kot je bil vihar pred Sopočani. Mislim, da me je bilo še bolj strah. Za nameček se mi je spet pokvarila zavora. Bilo je zelo neprijetno.  Ah, preden sem šel na pot, sem dal kolo na servis z opozorilom, da grem na daljšo nepredvidljivo kolesarjenje. V dežju sem  osvojil Kuršumlijo in se od tam v rahlem dežju napotil v bližnjo Prolom banjo. Vprašal sem jih, kje imajo bazen. Slekel sem svoja premočena oblačila in se potopil v zdravilno mokroto Prolom banje.

Epilog

Pred potovanjem smo sedeli in se pogovarjali v nekem ljubljanskem lokalu. Francelj je rekel, da gre za deset dni na okrevanje v Prolom banjo. »Pridite me obiskat« je kar tako zaradi lepšega dodal. »Pridem z biciklom!«, sem rekel. Druščina je pripombo razumela kot priložnostno šalo.

Franc Avbelj je arhitekt. Pred tridesetimi leti je bil glavni projektant zdraviliškega in turističnega kompleksa Prolom banje. Nalogo je vešče izpeljal z mislijo na lokalno tradicionalno arhitekturno izročilo. Ko je aktualna uprava izvedela za njegove zdravstvene težave, ga je povabila: »Bit ćeš naš dragi gost, kuča časti, to se podrazumeva!«

Janez Suhadolc, januar 2015
Pribinova 2, 1000 Ljubljana
041 49 55 42
[email protected] 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *